Ko sem prejela štafetno palico od Kaje Pinter (ki se ji tudi zahvaljujem), je bilo zunaj še neznosno vroče, in med ... mislim, da … petim vročinskim valom, mi je postalo jasno, da si bom vrele dni krajšala za ventilatorjem in parametrom "za mlade".
V kategorijo pade osem besedil petih različnih avtorjev/avtoric. Tamara Matevc je prispevala kar štiri (Prva ljubezen, Mali princ, Zlati šus in Pepelka) medtem, ko so ostale/-i avtorice/-ji prispevale/-i po eno Tjaša Mislej (Panj), Simona Hamer (Tik-tak), Andrej Rozman Roza (ATL 220/Neznani Linhart) in Katarina Černe (Prideš, prosim, nazaj?).
Ker se je o večini avtoric v podajanju štafete že govorilo, bom na tem mestu izpostavila samo eno, to je Katarina Černe s svojim dramskim prvencem Prideš, prosim, nazaj?
Gre za dramo, ki je nastajala v okviru delavnice dramskega pisanja Vzkrik. V primorskem narečju spretno napisani raznoliki najstniki se srečujejo s težavami, za katere tako radi rečemo, da spadajo v njihova leta (depresija, motnje hranjenja, spolna usmerjenost, zasvojenost z drogami …), a jih Katarina osvetli z drugačnim, svežim pridihom. V drami je edina odrasla oseba psihiatrinja, tegobe pa so kljub iskrenosti in življenjskosti polne humornega dialoga, dramo gradi suspenz, ki bralca kljub dolžini 98 strani, ne pusti na miru.
V Sloveniji se že vrsto let govori o manku gledališča za mlade. Nobeno gledališče pa se načrtno ne usmeri v to, česar še ni, čeprav mladi vedno bodo. Ko boste delali naslednji korak v tej smeri, toplo priporočam uprizoritev besedila Katarine Černe Prideš, prosim, nazaj?
Palico predajam prijateljici in sodelavki Ani Duši.
Povezava: Katarina Černe: Prideš, prosim, nazaj?