Igralec že vse od leta 1999 redno sodeluje z režiserjem Matjažem Pograjcem v Slovenskem mladinskem gledališču in pri skupini Betontanc. Bil je član SLG Celje, Prešernovega gledališča Kranj, igral je v predstavah Anton Podbevšek Teatra, Pandur.Theaters, Gledališča Glej, v produkcijah Cankarjevega doma, festivalov Exodos in Ex Ponto ter mednarodnih koprodukcijah. Nastopa v radijskih igrah, interpretira umetnostna besedila na Radiu Slovenija in občasno piše za gledališče.
Mladi ustvarjalec, ki pri vsakem študiju nove vloge prisluhne svojemu telesu in njegovi prezenci, je nastopil tudi v celovečernem filmu Instalacija ljubezni, soustvarjal je že vrsto uprizoritev ter z izjemno predanostjo in natančnostjo ustvaril različne vloge, za katere je prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije, zlato paličico in študentsko Severjevo nagrado.
Letos ste k vsem prejetim nagradam dodali še zlatega leva, s katerim ste bili nagrajeni za vlogo Larryja v predstavi Patricka Marberja Od blizu (Drama SNG Maribor) na Festivalu Zlati lev v Umagu. Kakšni so občutki, ko dobite nagrado doma, in kakšni, ko vas nagradijo na tujih odrih? Imajo mednarodne nagrade morda drugačno težo kot domače?
Občutki so zelo podobni. Pokličejo te, ponavadi pozno v noč, in potem sledi skoraj otroško veselje (očitno ima nagrajevanje podobno vlogo kot v psihologiji odraščanja), nekaj ur kasneje dobiš v roke kipec, plaketo ali kaj podobnega in potem postane to del tvoje uradne biografije. Po nekakšni lestvici (ne vem čigavi), ki preračunava nagrade v neke točke, ki se potem seštevajo, zato da bi igralec z leti napredoval v plačnem sistemu javnih uslužbencev (kako nenavadno), imajo mednarodne nagrade določeno prednost pred domačimi (tudi nenavadno).
Kako so se na vašo nagrado odzvali vaši kolegi, slovenski mediji, Ministrstvo za kulturo, strokovna javnost, publika in tako naprej?
Glede na to, da festival Zlati lev poteka v začetku julija, so bili odzivi temu primerni – počitniški. V tem konkretnem primeru sem bil predvsem vesel poklona s strani žirije, ki jo je vodila ugledna hrvaška teatrologinja Mani Gotovac; in njena analiza, ne samo moje igre, temveč predstave v celoti, je bila nagrada sama po sebi.
Kako ste ustvarjali oziroma ustvarili vlogo Larryja, v kateri ste se morali tako emocionalno kot tudi fizično povsem razgaliti?
Vsaka, posebno dobra vloga je predvsem rezultat uspešnega sodelovanja. Inspirativna režija (v tem primeru Dino Mustafič), odlična partnerska igra (Nataša Matjašec Rošker, Eva Kraš, Matevž Biber) in prispevek vseh drugih sodelavcev so po mojem mnenju edini garant kvalitete, saj bi moralo biti edino vodilo v gledališču predvsem dobra predstava. Dokončna predanost in iskrenost pri delu pa logični posledici. Zdi se mi, da sta vsaka odločitev in dejanje, ki ju odigram v Od blizu, do neke mere obvezujoča do teksta, do konteksta in navsezadnje do gledalcev.
Kako so vso to goloto glavnih protagonistov in uprizoritev spolnega akta na odru sprejeli gledalci?
Gledalci se resnično odzivajo zelo različno in vendar, kolikor lahko ocenim, na koncu vendarle zelo pohvalno, celo navdušujoče.
Povezavi: