Kaja Cencelj, SiGledal, 27. 11. 2010

Gledališče osvetljuje oder vsakdanjega življenja

V soboto, 27. 11. 2010, si lahko ob 19.30 v Menzi pri koritu (AKC Metelkova mesto, Ljubljana) ogledate predstavo Princeska in medvedek?, ki je nastala v okviru »Izobraževanja iz tehnik gledališča zatiranih z globalno dimenzijo«, ki ga je vodila Birgit Fritz (Univerza na Dunaju), učenka Augusta Boala.

Gledališke tehnike, ki jih je razvil Augusto Boal / foto Arhiv organizacije Theatre of the Oppressed
Boalovo gledališče zatiranih posamezniku ali skupnosti omogoča spoznavanje zakonitosti njunega življenja, preko dialoga in aktivne soudeležbe razvija kritično in analitično mišljenje ter najde svojo lastno rešitev za določen problem.

»Ena najpomembnejših nalog gledališke umetnosti je, da v ljudeh zbudimo občutljivost za 'predstave' vsakdanjega življenja, v katerih so igralci hkrati tudi svoji lastni gledalci, predstave, v katerih se zabrišejo meje med odrom in dvorano. Vsi smo umetniki. V gledališču se naučimo gledati stvari, ki so tako očitne, da jih ponavadi spregledamo. Kar nam je domače, postane nevidno: gledališče osvetljuje oder vsakdanjega življenja.«

(Augusto Boal, v mednarodni poslanici ob svetovnem dnevu gledališča 2009)

Vojaška diktatura, plodna tla za gledališče zatiranih

Gledališče je do določene mere vselej kolektivno in vsaka gledališka predstava gledalcu nekaj posreduje, v vsako je tudi sam vključen in v njej sodeluje. Za brazilskega gledališkega režiserja, dramatika in politika Augusta Boala (1931–2009) pa je gledališče način za kolektivno spoznanje in edinstven medij, ki še lahko sproži neko družbeno spremembo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je tako začel razvijati raznovrstne gledališke tehnike, ki jih poznamo pod skupnim imenom gledališče zatiranih (Theatre of the Oppressed). Takrat, torej od leta 1964 do 1985, je v Braziliji vladala vojaška diktatura, njegovo gledališče pa je zatiranim, izkoriščanim in ustrahovanim dalo (edino) možnost, da izrazijo svoje mnenje.

Tehnike, ki temeljijo na interakciji med gledalcem in igralcem, je Boal povzel po brazilskem pedagogu Paulu Freireju, ki je v svoji knjigi Pedagogika zatiranih predlagal novo razmerje med učencem in učiteljem ter nagovarjal k ozaveščanju zatiranosti, transformiranju skozi prakso in intelektualni emancipaciji. Tudi Boalovi gledalci sooblikujejo in so aktivno vključeni v dogajanje na odru ter tako postanejo t. i. »spect-actors«, gledalci in igralci obenem. Ko postanejo protagonisti, raziskujejo, analizirajo in spreminjajo dogajanje na odru, prepoznavajo tudi realnost, v kateri živijo, in tako lahko to vednost uporabijo, ko se sami znajdejo v situaciji zatiranja, konfliktov ali kakšni drugačni stiski.

Vendar gledališče zatiranih noče dajati dokončnih odgovorov na vprašanja, temveč zgolj postavljati vprašanja sodelujočih v kontekst, v katerem se lahko prepoznajo in jim omogočati, da sami poiščejo rešitev. Boal je s svojo metodo želel poudariti, da ima vsak posameznik moč in lahko vpliva na družbeno-politično dogajanje. Po njegovem mnenju ni dovolj, da samo živimo v svetu, ampak ga moramo dejavno spreminjati. Zato se metoda giblje med gledališčem, izobraževanjem, socialno intervencijo in politično akcijo.

Raznovrstne interakcije z enim ciljem: spremembo

Čeprav se tehnike gledališča zatiranih med seboj zelo razlikujejo, v osnovi vse temeljijo na ideji dialoga in interakcije med nastopajočimi in občinstvom. Danes jih v več kot 100 državah po svetu uporabljajo kot uspešno sredstvo za družbeni in politični aktivizem, reševanje sporov, vpliv na zakonodajo, terapijo, rehabilitacijo …  Nekaj tehnik gledališča zatiranih:

  • simultana dramaturgija

V svojih začetkih je Boal uporabljal predvsem t. i. tehniko simultane dramaturgije, pri kateri igralec v poljubnem trenutku ustavi dogajanje na odru in vpraša gledalce za možne rešitve situacije oziroma predlog izteka predstave. Občinstvo tako postane opolnomočeno, igralec pa z njim vzpostavi spodbujajoč dialog. Zaradi specifičnosti in tudi kontroverznosti dogajanja na odru v predstavi pogosto sodeluje mediator (joker), ki predstavo vodi, a le v tehničnem smislu, saj v njeno vsebino ne sme posegati ali o njej podajati vrednostne sodbe. To vlogo imajo »spec-actorji«, ki so vključeni v gledališki proces, v katerem hkrati opazujejo, komentirajo in ustvarjajo dramaturški potek in pomen posamezne predstave.

  • slikovno gledališče

V slikovnem gledališču udeleženci v tišini oblikujejo svoje telo in ga postavijo v držo, ki predstavlja individualne emocije, spomine ali dogodke, ki so na njih vplivali. Nato lahko drug drugega še popravljajo, dokler v telesnih skulpturah ne najdejo nekega soglasja. Pomembno je, da se »sliko« ustvari nemudoma, brez razmišljanja o tem, kako bi se izrazili, saj se le tako lahko izrazi surova ideja ali vprašanje. Boal verjame, da gre pri tej tehniki za terapijo vseh udeleženih, tako na individualni kot na skupinski ravni. Mimika in geste našega telesa ne filtrirajo misli, kot lahko to stori govor, zato tako izrazimo občutke na drugačen in konotativen način.

  •  forumsko gledališče

Tehnika foruma vključi akterje, ki so bili ali so še zatirani v resničnem življenju. Ti igrajo po vnaprej sestavljenem scenariju na izbrano temo, ki je bistvena za določeno občinstvo. Najprej igralec odigra situacijo z negativnim zaključkom za zatirano skupino oziroma posameznike. Nato igro ponovi in gledalci lahko na katerem koli mestu igralca ustavijo in predlagajo drugačno nadaljevanje. Namen tehnike je po Boalu boljše razumevanje celotne situacije, razloga in načina zatiranja ter vloge in moči, ki jo imajo zatirani. Skozi celoten proces zatirani pridobijo sposobnost za sodelovanje v resnični družbeni akciji.

  • časopisno gledališče

To je skupina tehnik, ki zahteva aktivno in analitično branje dnevnega časopisja, na podlagi katerega nastajajo predstave. Lahko gre za uporabo citatov, hkratno in izmenično branje dveh tem, dodajanje informacij ali pa skuša igralec z mimiko upodobiti bistvo časopisnega članka.

  • nevidno gledališče

Nevidno gledališče zahteva predhodno pripravljeno vsebino in predvidevanje poteka igre, na podlagi katerega igralci odigrajo gledališko predstavo v javnem prostoru, a brez vnaprejšnje vednosti ljudi v okolici. Igralci prevzamejo vloge zatiranih, tistih, ki zatirajo, in »naključnih mimoidočih«, ki se neopazno vključijo v igro z glasnimi komentarji, nasprotovanji ali soglašanji, da bi spodbudili ostale mimoidoče k interakciji.

  • zakonodajno gledališče

Ko je bil Boal član mestnega sveta, je razvil gledališko tehniko, ki temelji na možnostih odprtega dialoga vseh volivcev z uradnimi institucijami oziroma mestnimi političnimi entitetami. Podobna je forumskemu gledališču, le da se v tem primeru igra osredotoča zgolj na specifične spremembe v zakonodaji. Različne socialno in ekonomsko ranljive skupine prebivalstva so lahko skozi gledališče izrazile svoje zakonodajne potrebe. Gledališke izkušnje so nato prevedli v zakonodajne predloge, ki so jih nato predložili lokalni oblasti v Riu de Janeiru in tako spremenili okoli dvajset zakonov. Ta pristop je Boal poimenoval tudi prehodna demokracija, ker je nekje med posredno in neposredno demokracijo.

  • mavrica želja

Mavrica želja je nadgradnja slikovnega gledališča, ki se osredotoča na posameznikove individualne travme in pretekle negativne izkušnje, zato se uporablja predvsem v terapevtske namene.

 

(Kaja Cencelj, SiGledal)

Kaja Cencelj, SiGledal, 4. 12. 2012
E-rojevanje ptujskega gledališča v drugo
Kaja Cencelj, SiGledal, 2. 12. 2010
Ko enostavno moraš verjeti
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce