Nik Škrlec je absolvent dramske igre in umetniške besede na AGRFT.

Njegov letnik je za zaključni produkciji 1981 in Zdaj letim! prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Igra v predstavah Jaz, jaz, jaz, Na most, Kaj naj zdaj z vsemi temi knjigami? (Gledališče Glej), Fiziki (MGL) in Emil in detektivi (LGL), ves čas pa se intenzivno ukvarja tudi s commedio dell'arte in uličnim gledališčem. Zmaguje v tekmovanjih recitiranja števila pi (leta 2014 na 1517 decimalk natančno) in trenira svojega papagaja.

Zakaj igra?

Zaradi srečanj, stika in ustvarjanja.

Kaj bi bil, če ne bi bil igralec?

Mogoče učitelj psihologije, filozofije ali športa; ali pa psiholog, znanstvenik, plesalec, maser, bioenergetik, cirkusant, cirkuški pedagog, gojitelj živali (papagajev, konjev?), računalničar (čeprav v to dvomim), mogoče programer (čeprav spet dvomim). Mogoče bi imel kak zavod za otroško igro (to sem videl v Abecedi) ali pa bi vodil ogromno otroško igralnico. Poročevalec s terena ali pa, uuuu, delal bi v rezervatu goril! Borec za pravice goril, čeprav mislim, da bi se moral za to roditi v Afriki. Menih ali pa Bear Grylls. Izumitelj neumnih in neuporabnih reči, če bi se od tega dalo živeti. Raziskovalec spomina, svetovalec za kar koli, potapljač, podvodni fotograf …  Velikokrat razmišljam, kaj vse bi rad počel ali pa kaj bi še lahko delal, pa me potem vedno zanese nazaj, kjer sem, kjer je, se mi zdi, doma ta motor za izlete drugam.

Tekst Ivane Sajko Evropa se vehementno poigrava z osnovnimi principi dramske naracije. Klasičen dialog je zamenjan z monološko strukturo (v naslovni vlogi Evrope nastopa Barbara Cerar), ki jo sekajo vaše intervencije. Si se kdaj že soočil s tako radikalno dramsko pisavo? Prvo branje je bilo verjetno kar zanimivo ...

Spomnim se prebliskov v splošno evropsko politično smer, ki so se mi pojavljali ob prvem branju. Že ime Evropa me je odpeljalo v popolnoma metaforično sfero. Šele v praksi smo potem skupaj izluščili osnovno situacijo srečanja med Evropo in Polkovnikom ter vse posledice in pomene tega soočenja. Naše delo je bilo na začetku usmerjeno predvsem v raziskovanje vsebine, odnosov, zgodbe, dogajanja.

Ko sem prvič zgolj preletel tekst, me je spomnil na 1981 Simone Semenič. To je bil najbolj podoben način pisave, s kakršnim sem se že srečal. Čeprav sta teksta vseeno zelo različna, pa je pri obeh prisotno poigravanje s pripovedovanjem in nekak sodoben pogum dramatika; tak občutek imam.

Med procesom dela smo prišli tudi do točke, ko ste si igralci za inspiracijo izbrali like iz animiranih filmov in na podlagi njihovih temeljnih karakteristik iskali svoj lik. Ti si se odločil za lik Moja Joja iz ameriške animirane televizijske serije Powerpuff Girls. Kaj je bilo tisto, kar te je pri njem najbolj pritegnilo?

Takoj ko nas je Primož usmeril v brskanje po svojem risankastem repertoarju, sem pomislil na Moja Joja. In po tej mali raziskavi, ki smo jo opravili za naše like, mi je še ljubši. Prej o tem sicer nisem razmišljal, ampak prepričan sem, da ni slučaj, da sem si izbral opico. Sem namreč zelo navezan na primate. Privlači me tudi njegova negativnost, zloba in želja, da se ga ves svet boji, da je najbolj grozen. V resnici pa je to majhna opica z na glavo nasajenimi možgani. Pod njegovim ogromnim stolpom se igrajo otroci, ki ga niti ne opazijo, ko gre mimo. V človeškem svetu je tujec in ga zato želi izbrisati iz vesolja. V neki epizodi Zemljo napade neki drug vesoljski stvor in Powerpuff punce (girls, haha) so prvič nemočne, premagane (sicer vedno one premagajo Moja). Moja pa najbolj zbode dejstvo, da ni več on najbolj zloben in grozen na Zemlji, ampak nekdo drug. Ko v napadu apokaliptičnega besa premaga vesoljski stvor, po pomoti (!) reši tudi Zemljo, kar ga pahne v še večji obup. Najbrž ga imam(o) gledalci radi prav zaradi njegove večne nezadovoljnosti, nesposobnosti in obupanosti. Skozi prizmo risanke se šibkosti in bolečini lahko tudi nasmejemo in jo tako sprejmemo.

Kakšen se ti zdi (z igralskega stališča) način gradnje lika iz fizisa, ne iz psihologije in zapisanih črk?

Antonio Fava (italijanski mojster commedie dell'arte) je rekel, da se mu zdi hecno nekaj označiti za fizično gledališče; kot da je drugi del potemtakem nefizično gledališče, kar bi pomenilo, da igrajo … duhovi? Pojmi? Ideje? Mislim, da vsak temeljit igralski pristop vključi in aktivira izraznost telesa, potem pa v igro vstopita stil in konvencija, ki oblikujeta to, kar na koncu vidimo na odru. Pri Evropi so bili naši liki otrok zelo skopo definirani, zato smo tudi lahko vstopali v njih skozi risanke. Res je bilo na nas, da smo razmišljali in razvijali lik, ki bi ga želeli igrati v kontekstu in svetu predstave. Včasih me črke zapeljejo preveč vstran od mojih strasti, želja in tistega, kar me privlači. Zapeljejo me v tisto, kar naj bi bilo in kar piše, in najbrž je ena izmed ključnih igralčevih sposobnosti tudi ta, da išče tisto, kar ga sploh žene v igro. Smešno je, kako uporabljamo izraz psihologija. Zdi se mi, da psihologiziranje tudi pri psihologiji nikamor ne pripelje, sama psihologija pa te lahko pripelje zelo daleč, ker je neločljivo povezana z občutki, čustvi, telesom, mislimi. V vsakem primeru se ukvarjamo z dejanjem.

Pomemben element predstave so tudi songi, ki jih boste v živo (ob spremljavi klavirja in bobnov) odpeli in odplesali. Vsak je žanrsko obrnjen v svojo smer in – predpostavljam – kar precej izvedbeno in interpretacijsko zahteven.

Glede na prvo vajo z obema glasbenikoma komaj čakam, da ju popolnoma vpletemo v predstavo. Pred tem smo z Davorjem vadili posebej in že takrat so nas komadi potegnili. So dinamični, duhoviti, močni in gledališki, dajejo specifičen duh predstavi – brez njih ne bi šlo. Res so zapleteni, ampak saj delamo na tem. Tokrat se res dobro počutim v songih in delo z Davorjem mi je glasbo približalo na svež in živ način. Skrbi me edino vse to »mikrofonsko usklajevanje«; zame čisto nov nivo komplikacij.

Tvoje želje/načrti za prihodnost?

Najprej si želim, da se Evropa lepo sestavi in da se srečamo s publiko. Potem pa še marsikaj. Končujem akademijo in sem v vmesnem prostoru med študijem in delom. Rad bi poiskal ali pa si ustvaril varen prostor za delo, kjer bi imel občutek, da lahko ustvarjam. Sam ali z zagnano ekipo. Trenutno imam srečo, da delam raznolike stvari in se lahko postavljam v različne vloge in okolja. Bomo videli, kam to pripelje.