„Spim, sanjam in igram naprej. In ko sanjam, se zbudim. In ko se zbudim, igram. Ne znam več razlikovati sanj od budnosti. Ne znam več razlikovati igre od resničnosti. Stojim pred vami. Spim. Sanjam. Igram. Naprej.“
Zakaj?
Ker se sanja ne samo z zaprtimi očmi in igra ne samo na odru.
Zakaj?
Ker je tekst neulovljiv, a te hkrati priveže nase.
Zakaj?
Ker spregovori o vseh in o vsem.
Zakaj?
Ker odpira tako najintimnejše predale v nas, ki si jih komaj upamo priznati in/ali pa se jih bojimo, in hkrati tiste, ki bi jih z lahkoto zakričali vsemu svetu.
Zakaj?
Ker je iskren. Čist tok misli brez filtriranja.
Zakaj?
Ker je kontradiktoren in paradoksalen in s tem realen in svoboden.
Zakaj?
Ker težko najdem besede, s katerimi bi opisala, zakaj, preprosto ...
Kaj?
Ne morem mimo tega teksta, ker se me vedno znova dotakne, vsakič navduši in pelje drugam. In mogoče, mogoče bo tudi tebe.
Povezava: Blaznost igre