Draga Sara Horžen, zelo si me razveselila, ko si mi predala štafeto »Izvolimo dramo«, še posebej hvala za tople besede, zapisane ob tem. Tvoj doprinos v slovenski gledališki prostor se mi zdi neprecenljiv in z veseljem spremljam tvoje delo.
Čeprav je pogosto govora o krizi slovenske dramatike, bi se sam težko strinjal s takšnimi ocenami. Glede na to, da smo Slovenci narod, v katerem več ljudi piše, kot bere, je poplava balasta v vseh literarnih zvrsteh sicer nujna, a vendarle menim, da je prirast kvalitetnih tekstov še vedno večji od uprizoritvenih zmožnosti (ali volje) slovenskih gledališč.
Sam sem pri tokratnem izboru drame motril skozi dvojno sito – najprej me je zanimal uprizoritveni potencial določenega teksta, hkrati pa sem se osredotočil na besedila, ki se dotikajo intimnih usod posameznikov, družin ali majhnih skupin. Ob vsem spoštovanju, ki ga gojim do avtorjev, ki se v svojem pisanju dotikajo »velikih« družbenih tematik, me v gledališču vendarle bolj zanimajo usode posameznikov, njihovi vzgibi in/ali osebnostna (mejna) stanja, travme, hrepenenja, ob jasnem zavedanju, da le-ta v sebi implicitno skrivajo tudi že omenjeni družbeni kontekst.
Tako v branje najprej priporočam dramo Petra Semoliča Dvigalo, za katero upam, da bo kmalu dostopna tudi v SiGledalovi bazi dramskih besedil.* Semolič s sebi lastno tenkočutnostjo in izostrenim občutkom za človeško psihologijo, ki sicer prevevata njegov pesniški opus, zbere sedem slehernikov v pokvarjeno dvigalo za osem oseb in jih v primežu klavstrofobije drugega za drugim razgali do kosti.
Hura, Nosferatu Andreja E. Skubica pred bralca postavi problem družin s hudo bolnim otrokom s tistega konca, ki pri teh zgodbah navadno ostane spregledan ali zamolčan – od znotraj. Medtem ko se usode hudo bolnih otrok (upravičeno) vedno pogosteje poudarjajo v precejšnjem obsegu, ko se zanje organizirajo solidarnostne akcije in dobrodelne prireditve, pa se o njihovih družinskih članih, prav tako ujetih v primež bolezni, sprašujemo redkeje. Skubic mojstrsko vzpostavi odnose v družini bolne deklice Vide in v osupljivo inteligentnem tekstu pokaže, kako njeni najbližji, še posebej oče pisatelj, kompenzirajo stiske in strahove pod Damoklejevim mečem bolezni.
Izbor zaključujem s Katjo Gorečan in Trpljenjem mlade Hane. Katja Gorečan je nedvomno eden najbolj drznih in samosvojih pesniških glasov v slovenskem prostoru in njena Hana, ovenčana z nominacijo za Jenkovo nagrado, je ena tistih meni ljubih (izvorno) pesniških zbirk, ki nosijo silovit uprizoritveni potencial. Hana, ki se brezsramno, mestoma »in your face«, in hkrati hrepeneče poskuša spozicionirati v svetu, ob tem pa korak za korakom opravlja s predsodki, tabuji, strahovi, slinastim pokroviteljstvom v umetniških krogih … se v 43 pesmih/prizorih vzpostavi kot polnokrvno človeško bitje. Pri tem brez zadrege prehaja v Katjo, s katero čisto ob koncu pribijeta: »resnica je ta, da ima vsak svojo resnico. / jaz pa bom tekla do konca življenja.«
Štafeto predajam ustvarjalcema, ki ju neizmerno spoštujem in za katera menim, da vsak na svoj način na svojih ramenih nosita pomemben delež prihodnosti slovenskega gledališča. Minca Lorenci je dramska igralka v SLG Celje in ustvarjalka, ki je do obisti iskreno zaljubljena v gledališče. Svoje vloge odpira v vse dimenzije polnokrvne človeškosti in prepričan sem, da bo s svojo senzibilnostjo štafeti »Izvolimo dramo« razširila prostor. Tomaž Krajnc je gledališki in filmski režiser, ki ima kljub mladosti za sabo že zavidljivo kilometrino tako v gledališču kakor tudi na filmu. Trenutno študira režijo na The Royal Conservatoire of Scotland v Glasgowu in veselim se njegovega pogleda »od zunaj«.
* Po objavi tega prispevka smo v SiGledalovo bazo dramskih tekstov dodali tudi besedilo Petra Semoliča Dvigalo.
Povezave: