Bralna uprizoritev besedila bo v soboto, 8. 10., ob 14. uri v okviru festivala Zlata paličica 2011.
»Škoda ljudi« … »Can't touch this! Stop! Hammer time!« … »To je stoodstotna resnica. Načeloma.« … »Ampak, ne štekam. Kdo je prelisičil koga?«
Citati Strindbergove Sanjske igre, MC Hammer, judovski potni listi, označeni s črko J, filmske nagrade oskar, božje stvarjenje, harlemski črnuhi, avtorjev alterego ali telepatska oseba nedefiniranega spola, rasizem in diskriminacija, ljubezen v dvigalu, dramska pravila, pet igralcev in 5 plus 24 dramskih vlog. Švedski dramatik Jonas Hassen Khemiri v dramskem besedilu Petkrat bog (2008) življenje štirih srednješolcev in enega učitelja, gledališko igro, dramsko pisanje, popkulturo in kritiko današnje švedske in širše družbe v kontinuiranem prehajanju različnih fiktivnih nivojev preplete v intenzivno, dinamično in jezikovno inovativno igro vlog in nenehne menjave identitet. V tej mreži neklasične dramske strukture je samo dogajanje sicer jasno, a se suvereno izmika jasnim opredelitvam karakterjev in s spretno jezikovno ter formalno manipulacijo, ki pripisovanje dogajanja odmika od jasnega vira, tudi konstrukciji absolutnega dramskega pogleda. Pri tem ne gre le za nemožnost opredeljevanja dogajanja kot realnega ali fiktivnega, ampak se tudi realnost in dramska domišljija cepita v množični subjektivnosti in neločljivo prepletata v eni zavesti – zavesti avtorja, ki je tudi sam postavljen pod vprašaj.
»Predzgodba« asociira na film Nevarna srca (Dangerous Minds (Gangsta's Paradise) režiserja Johna N. Smitha), v katerem mlada učiteljica uspe z neobičajnimi metodami in razumevanjem pridobiti na svojo stran in pritegniti v skupno šolsko delo razred problematičnih in za šolo popolnoma nezainteresiranih učencev iz revnega medrasnega okoliša. Khemirijev učitelj je Rolf, učitelj dramske igre, ki naj bi k ustvarjanju predstave pritegnil štiri »propadle duše« z »mizerne šole«. A zgodba predvsem omogoči okvir za igro neštetih fiktivnih ravni. Besedilo se začne z »dvojno fikcijo« – Rolfovo igro njegovega prizora, kjer se z začetnega igranega zahvalnega govora na podelitvi nagrad (nagrado je prejel z delom, ki ga je v originalni zasedbi odigral s svojimi učenci) retrogradno vrne na njegov prihod na šolo in začetek dramskih ur. Z izstopajočim interesom za subtilno jezikovno manipulacijo s svojimi karakterji in bralcem/gledalcem se avtor nenehno poigrava z igro v igri in njeno dvojno fiktivnostjo v njenih prehodnih, nejasnih robovih. Izhodišče učnega procesa dramske igre, ki ga s štirimi dijaki začne nov učitelj Rolf, je Strindbergova Sanjska igra, ki pa besedilo navdihuje tudi z nekaterimi značilnimi dramskimi strategijami. Štirje učenci (Blanca, Idris, Olivia in Sanoj) naj bi glede na Rolfovo idejo napisali vsak svoj sanjski prizor iz Sanjske igre, a ker drame niso prebrali, v svojih prizorih upodobijo lastne »sanje« in ne Strindbergovih. Njihovo igro gradi pet prizorov, vsak pa prevzame scenaristično in režijsko vodstvo nad dogajanjem v »svojem« prizoru.
Skozi pet prizorov tako spremljamo ustvarjanje predstave, pri čemer njihova igra nenehno vsrkava preoblikovane elemente realnosti in se hkrati prepleta z »realnostjo« ustvarjalnega procesa, pri tem pa pogosto ni jasno, kdo zapisuje kateri prizor, kdo igra kakšno vlogo, katere so »realne« identitete/vloge in katere dramske. Iz Sanjske igre upoštevan princip (ki ga citira tudi učitelj Rolf) v tem dosledno upošteva Strindbergovo opombo k svoji Sanjski igri, da »resničnost prispeva samo neznatno osnovo, iz katere snuje domišljija naprej in tke nove vzorce: preplet spominov, doživetij, čistih izmišljij, nesmislov in improvizacij. / … / Nad vsem tem pa je ena sama zavest, zavest sanjača.« V Petkrat bog je zavest peterna, prelivanje med zavestmi in med resničnostjo ter »dramsko« domišljijo pa tako spretno manipulirano, da se izmikajo vsakršna trdna določila, tudi o osnovnih opredelitvah/imenih/identitetah.
Vsak od vodij (režiser, scenarist, »bog«) v posamezni prizor vnaša svojo zgodbo, pogled na svet, z »ustvarjalno domišljijo«, fantazijami, projekcijami in kritiko, strahovi in željami, stereotipi in predsodki preoblikovano realnost oz. njeno projekcijo. Ti trčijo na konkretno uprizarjanje drugih oseb (vlog v prizoru posameznega vodje) in na njihovo medsebojno komunikacijo pri ustvarjanju ter igranju prizora in so tako vedno posredovane v trku različnih vektorjev in posledičnem preoblikovanju. Besedilo namreč bistveno gradi ravno na silnicah, ki se vzpostavljajo med osebami glede na dogajanje ter začrtani scenarij, ter osebe bolj kot klasične dramske osebe z določeno psihološko karakterizacijo gradi kot like, premestljive glede na interference silnic.
Prizori posamezne osebe se ne začnejo šele z igro po njihovem scenariju in njihovih režijskih navodilih, pač pa že prej. Vsak od petih prizorov Khemirijevega besedila je namreč uglašen glede na eno od oseb, ki ga vodi ne le v odigravanju njegove scene in napotkih za to, ampak se njegov pogled izraža tudi v vseh realnih vdorih, pripravah na prizor in komentiranjih oseb. Tako ena sama oseba ne odigra le vlog, ki jih prevzema v posameznih dramskih prizorih, ampak tudi »svojo lastno identiteto«, kot jo vidi posamezni vodja, v vsakem prizoru nekoliko drugače, kar je potencirano tudi v nekaterih različnih variacijah istega dela prizora pod vodstvom druge osebe. V tovrstni vztrajni nestalnosti identitet se dramatični momenti strukturirajo skozi avtorjevo manipulacijo, ki posamezne identitete podvrže nefiksiranosti in nedoločljivosti. Avtorjevo manipulacijo lahko lociramo tako v kontekst avtorja celotnega dramskega besedila kot avtorja posameznega prizora – samega lika dramskega besedila. Katere vloge so sploh resnične? V čigavih rokah je moč? Kdo vleče vse niti?
Izjemnost besedila je ravno v tej odprtosti, ki se izmika kakršnemu koli razsojanju, teznosti ali absolutnosti pogleda, in z nenehno manipulacijo tako dramskih vlog kot gledalčevega pogleda nenehno dekonstruira pravkar vzpostavljene gotovosti (identitete, fikcije). Osebe so razpršene kot množica nenehno menjavajočih se, nestabilnih identitet sredi mrež razumevanj in odnosov in jih tako nikoli ne moremo zares zgrabiti. Mnoštvo pripovedovalcev oz. vodij pripovedi in njihovih pogledov, skozi katero spoznavamo mrežo vlog in odnosov, ne dopušča enoznačne interpretacije ali identifikacije. Avtor se ne odpoveduje čustveni identifikaciji, ampak to izrablja za manipulacijo; s strukturo stalnega prekinjanja in postavljanja razumevanja ali identifikacije na drugo mesto se izmika premočrtni ali jasni perspektivi, gledalčev pogled pa podvrže zbeganosti, majavosti in prehodnosti. Čeprav je osnovno dogajanje jasno, pa so pripadnost dogajanja in vloge v njem posredovane izrazito rašomonsko in se ne želijo razkriti, ampak se le še bolj zapletajo, s čimer dekonstruirajo hegemonični diskurz jasno zastavljene zgodbe, teme in oseb ter vzpostavljajo prevpraševanja, kako se gradijo identitete, kako soobstajajo in kakšnim manipulacijam so podvržene.
Celotna tematizacija fiktivne razsežnosti identitetne politike in absolutnega mesta moči se v zadnjem prizoru premakne na metadiskurz (gledališke) fikcije in razširi razcepljenost (dramske) osebe v pomnoženi fiktivnosti. Če je bila vloga posameznega lika v predstavi dvojna fiktivnost, se v zadnjem prizoru, ki ga zasnuje Sanoj (njegov/njen spol ni vnaprej določen) kot nekakšen avtorjev alterego, ki svojo vlogo avtoreferencialno vplete kot vlogo »pravega« dramskega avtorja pričujočega besedila, posamezni liki ne izkažejo le kot »prva fikcija«, ampak na podlagi dramske strukture prevpraševanja identitet, njihove resničnosti in fiktivnosti, kot fikcija fikcije fikcije ... v neskončnost. Lik, ki je bil v prejšnjih prizorih večinoma nem, vsakokrat utišan, nemočen in ignoriran s strani ostalih, razlog za to pa ni pojasnjen, v zaključnem, svojem prizoru vso igro preobrne na glavo z zagonetnim avtorskim avtoreferencialnim premislekom pravkar slišanega/videnega dogajanja in hkrati pravkar slišanega/videnega/prebranega besedila, z dekonstrukcijo vsega, kar se je zdelo resnično, ko se premakne na meta raven kot skrivnostni voditelj vsega dogajanja, vsega izrečenega in načina izreke ter oblike dramskega besedila.
Sanoj: »In nenadoma besede niso več tako tihe, saj se izstrelijo iz predalov pisalne mize in kot v škornjih odtopotajo po hodnikih in preskakujejo ena drugo in nenadoma stojijo tam, sredi odra, zadihane, a srečne.«
Kdo pa je avtor teh besed in v čigava usta bodo poletele, je vprašanje, ki ga besedilo s svojo subverzivno jezikovno gradnjo dramske strukture ostro zastavlja tudi širše od same gledališke resničnosti, in ravno v tem je subverzivnost drame, ki vprašanja o ideologijah avtorstva, oblasti in zmage postavlja v vsej njihovi zagonetni resničnosti.