Predstava Mali samomori združuje tri kratke zgodbe, prikazane s pomočjo predmetov na mizi, za katero sedi igralec. S pomočjo njegovih gest, zvokov in besed, tableta, bonboni, kavno zrno in vžigalica postanejo protagonisti kratkih subtilnih prizorov, skozi katere žari ranljivost in ironija človeškega življenja. Prva zgodba je tragedija o šumeči tableti Alka-Seltzer, ki življenje konča v močvirju svoje marginalnosti, druga zgodba, naslovljena Pita in Jörg, je žgoča metamorfoza zaljubljenega kavnega zrna in vžigalice, tretja zgodba, naslovljena Čas, pa tragikomična poezija o minevanju časa.

V Piccoli suicidi (tre brevi esorcismi d'uso quotidiano) Molnár predmetov ne uporablja kot »rekvizitov«, s pomočjo katerih izrazi sebe, ampak jim omogoči, da zaživijo in prevzamejo glavno vlogo. Tableta, bonboni, kavno zrno, vžigalica razvijejo specifično osebnost in postanejo pravi karakterji, ki izzivajo igralca s svojo absolutno kvaliteto. Predmeti niso pomembni nič manj kot človeška prisotnost. Ne prevzamejo neke vloge ali značilnosti, ampak so točno to, kar so. Svojo običajno funkcijo lahko obdržijo ali ji ubežijo, a jih igralec ne animira tako kot lutke, ampak jim pomaga, da se izrazijo, in skupaj z njimi ustvarja nove prostore, odnose in pomene. Takšna vloga predmetov v gledališču je značilna za t. i. gledališče predmetov, ki je proti koncu 70-ih in v 80-ih predstavljalo zarezo v pogostem razumevanju in uporabi lutk kot malih ljudi, pedagoško korektnih lutk, hkrati pa je z uporabo readymade predmetov tudi vzpostavljalo distanco do masovnega potrošništva.

Predmeti vzbudijo spomin in odprejo asociativni, domišljijski prostor tako igralcu kot gledalcu. S svojimi prepoznavnimi značilnostmi (material, velikost, oblika itd.), funkcijo in realnim kontekstom ter nabiti s specifičnim kulturnim, socialnim in čustvenim ozadjem lahko ob uglašenem srečanju z notranjim svetom eksplodirajo v novih pomenih in občutjih, ki se ustvarjajo skozi kreativno improvizacijo med igralcem in predmeti. Akcija med človekom in predmeti postane pravi dialog, v katerem se lahko pojavijo nenavadne oblike in odnosi, ki ilustrirajo, oblikujejo ali preobrnejo pomen ter poznane konvencije zamenjajo s svežimi podobami. Kajti čeprav so predmeti tihi, niso nemi. Nikoli se ne pretvarjajo, da so nekaj drugega, kot so, a s svojo nenehno prisotnostjo stalno izzivajo igralca in mu kljubujejo, da se spopade z njimi. In skozi ta »spopad« s predmeti oz. raziskovalno igro, ki postopoma prehaja v vedno bolj natančno strukturirano kompozicijo in dramaturgijo, se identiteta in vloga predmetov še podrobneje razkriva, v rokah igralca transformiran predmet pa povratno vpliva tudi nanj.

Objekti so živi in v pravih rokah s pozornim, igrivim umom lahko izredno radodarni. Za improvizacijo z objekti je potrebna ostra pozornost na podrobnosti, saj lahko neka podoba, čutni vtis, občutek ali emocija med predmeti zasije le za hip. Igralec se lahko največ nauči iz tihih »pogovorov« in naključij, kompozicij podob in zvokov, ki se že naslednji hip razblinijo v toku dogodkov, zato mora biti igralec izredno buden in pozoren pa tudi brez predsodkov in utrjenih miselnih vzorcev. Za gledališče objektov je potrebna izredna mentalna fleksibilnost; igralec, ki razvija predstavo s predmeti, mora nenehno pozorno opazovati, imeti odprt in dostopen um ter prebujene vse čute – delo z objekti je kot neke vrste praktična meditacija. Le tako bo lahko zaznal zanimive detajle, oblike in pomene, ki se izrišejo med predmeti le za hip, in si zapomnil zanimiva soglasja in odzvene, ki bodo morda uporabna v prizoru. »Objekti so tu, 100-odstotno prisotni. Kje si ti? Koliko tebe je prisotnega v vsakem danem trenutku?« zapiše Praloran*.

V tem je delo z objekti podobno delu navdušenega raziskovalca, »norega znanstvenika« ali majhnega otroka; zaznamuje jih zatopitev v nalogo ne glede na vsakdanjo logiko in prevladujoče sheme razmišljanja ter takojšnjost zaznavanja in odzivanja znotraj dane naloge ali strukture. Oživiti objekte je svojevrstna igra. In če se inspiracija budi v pozorni in zavedanja polni improvizaciji ter v praksi ostrega in občutljivega zaznavanja časovnosti in prostora, mora biti struktura predstave zgrajena izredno racionalno in koncizno, da doseže trdno notranjo poetično koherenco vseh vključenih elementov. In Molárjeve produkcije so popolni večni primeri usklajenega »tajminga«, strukture, pomena in skrivnosti.

***
Gyula Molnar se je rodil v Budimpešti, nekaj časa živel na Bavarskem, nato pa študiral likovno umetnost v Benetkah. Vmes se je izšolal tudi za mizarja, sedaj pa živi v Italiji in deluje kot igralec, avtor, režiser in občasno kot scenograf. Njegove najbolj znane produkcije so Mali samomori, ki veljajo za kultno delo, Mesečnik in Gagarin. Ustvaril je veliko predstav za različne evropske družbe, s svojo sodelavko in partnerko, igralko in avtorico Francesco Bettini, pa sta ustanovila skupino Bettini-Molnár.


*Eugenia Praloran: Theatre work with objects // Object theatre does not exist, časopis UNIMA (Iz prispevka, ki referira na delo Gyule Molnárja, so povzete tudi značilnosti gledališkega dela s predmeti.)