Zasebno življenje Ulrike Syha uporablja filmske montažne principe hitrih rezov, sestavljanj prizorov, preskokov v drug prostor in čas, retrospektivne momente pojasnjevanja preteklih zgodb ter druge specifične postdramske postopke neposrednih nagovorov občinstva, pojasnjevanja osebnih zgodb, prehajanja vlog posamezne osebe (igralca) in didaskalij, ki so pravzaprav namenjene gledalcu kot pojasnilo širšega konteksta. Uprizoritev dramsko besedilo z vsemi njegovimi specifikami spretno in domiselno prevaja v ironično odrsko postavitev, ki prek površinske duhovitosti zarisuje melanholičnost sodobnega sveta in predvsem subjekta v njem; tisto, kar bi nekoč imenovali tragičnost, a je veličina te besede v sodobnem svetu že zdavnaj izgubila svojo vrednost.
V tem sodobnem svetu se srečata Ona in On, sprva pomenljivo poimenovana z zaimki in šele kasneje z imeni, vsak s svojo, v resnici povprečno in vsakdanjo zgodbo, prav takšna pa je »njuna« zgodba, ki se postopoma gradi pred nami. Nobene velike resnice torej, nobene velike zgodbe, samo še njihovi ostanki, »male« zgodbe večinoma zbeganih in osamljenih posameznikov; pa še te so oropane svoje ubrane celote. Za oba protagonista namreč velja – kar ironično nakazuje naslov – da nimata lastnega zasebnega življenja, saj ga ne uspeta nadzirati in bežita pred njim (On načelno, po »moško«, Ona v nemoči odtrgati se od starejšega poročenega ljubimca); enako tudi v ustrezni formalni sopostavitvi (ničesar ne skrivata pred gledalci, ampak ga razkrivata v stranskih govorih, apartejih ter v direktnih nagovorih občinstvu).
Uprizoritev z ritmično gradnjo tempa (umerjeni prehodi med eksplozivnejšimi in umirjenimi trenutki), krožnostjo ponavljajočega se, s harmonično usklajenimi scenskimi in kostumskimi elementi ter detajlnimi, a natančnimi ter izredno učinkovitimi poudarki, ki v trenutku spreminjajo prostor ali karakter, vsekakor deluje kot usklajena celota; a tudi kot osnova, ki bi lahko brez izjemnih igralskih prispevkov izzvenela le kot lupina. Vesolje, to osamljeno nestabilno »praznino«, naseljujejo z od individualistične ideologije utrujenimi karakterji, ki jih z vso potrebno prepoznavnostjo upodabljata Uroš Fürst kot ravno prav cinični On in Barbara Cerar kot Ona, v samoslepljenju prepuščajoča se teku življenja. Saša Tabaković in Nina Valič z malenkostnimi spremembami izredno diferencirano, natančno in duhovito izoblikujeta vsak svojih nekaj oseb; Branko Šturbej s poudarjeno karakternostjo svojega lika nastopi natančno in dosledno; prav tako izoblikovan je Andrej Nahtigal kot sicer manj izrazit lik.
Iz praznega, očiščenega, a vendarle estetskega prostora veje hlad, ki preveva za ironičnim tonom skrito osamljenost sodobnih »junakov«, njegov volumen pa omogoča hitro spreminjajočo se naselitev. Poljubna zapolnitev prostora v kaotični nestalnosti, o kateri je govora tudi na polju posameznikovega življenja; prehajanje prostorov in drsenje identitet. Uprizoritev tako spretno izrablja vzporednice med pomeni različnih izraznih nivojev, izrisanimi osebami in formalnimi postopki, prostorskimi ter drugimi scenskimi komponentami, ki pomnožujejo pomenske plasti, ne da bi gledalcem vsiljevali določen pogled. V tem prostoru se izrisuje vsakdanja, a izrazito natančna in pronicljiva podoba sveta, ki na senzibilen in nesprenevedav način spregovori o ljubezni, a še toliko bolj o naključjih, kaosu, naših odnosih, željah in pričakovanjih – o vsem intimnem, kar ostane neopazno v kapilarah naše sodobne družbe.
V tem sodobnem svetu se srečata Ona in On, sprva pomenljivo poimenovana z zaimki in šele kasneje z imeni, vsak s svojo, v resnici povprečno in vsakdanjo zgodbo, prav takšna pa je »njuna« zgodba, ki se postopoma gradi pred nami. Nobene velike resnice torej, nobene velike zgodbe, samo še njihovi ostanki, »male« zgodbe večinoma zbeganih in osamljenih posameznikov; pa še te so oropane svoje ubrane celote. Za oba protagonista namreč velja – kar ironično nakazuje naslov – da nimata lastnega zasebnega življenja, saj ga ne uspeta nadzirati in bežita pred njim (On načelno, po »moško«, Ona v nemoči odtrgati se od starejšega poročenega ljubimca); enako tudi v ustrezni formalni sopostavitvi (ničesar ne skrivata pred gledalci, ampak ga razkrivata v stranskih govorih, apartejih ter v direktnih nagovorih občinstvu).
Uprizoritev z ritmično gradnjo tempa (umerjeni prehodi med eksplozivnejšimi in umirjenimi trenutki), krožnostjo ponavljajočega se, s harmonično usklajenimi scenskimi in kostumskimi elementi ter detajlnimi, a natančnimi ter izredno učinkovitimi poudarki, ki v trenutku spreminjajo prostor ali karakter, vsekakor deluje kot usklajena celota; a tudi kot osnova, ki bi lahko brez izjemnih igralskih prispevkov izzvenela le kot lupina. Vesolje, to osamljeno nestabilno »praznino«, naseljujejo z od individualistične ideologije utrujenimi karakterji, ki jih z vso potrebno prepoznavnostjo upodabljata Uroš Fürst kot ravno prav cinični On in Barbara Cerar kot Ona, v samoslepljenju prepuščajoča se teku življenja. Saša Tabaković in Nina Valič z malenkostnimi spremembami izredno diferencirano, natančno in duhovito izoblikujeta vsak svojih nekaj oseb; Branko Šturbej s poudarjeno karakternostjo svojega lika nastopi natančno in dosledno; prav tako izoblikovan je Andrej Nahtigal kot sicer manj izrazit lik.
Iz praznega, očiščenega, a vendarle estetskega prostora veje hlad, ki preveva za ironičnim tonom skrito osamljenost sodobnih »junakov«, njegov volumen pa omogoča hitro spreminjajočo se naselitev. Poljubna zapolnitev prostora v kaotični nestalnosti, o kateri je govora tudi na polju posameznikovega življenja; prehajanje prostorov in drsenje identitet. Uprizoritev tako spretno izrablja vzporednice med pomeni različnih izraznih nivojev, izrisanimi osebami in formalnimi postopki, prostorskimi ter drugimi scenskimi komponentami, ki pomnožujejo pomenske plasti, ne da bi gledalcem vsiljevali določen pogled. V tem prostoru se izrisuje vsakdanja, a izrazito natančna in pronicljiva podoba sveta, ki na senzibilen in nesprenevedav način spregovori o ljubezni, a še toliko bolj o naključjih, kaosu, naših odnosih, željah in pričakovanjih – o vsem intimnem, kar ostane neopazno v kapilarah naše sodobne družbe.
Na strokovnem pogovoru dan po predstavi smo ujeli tudi nekaj misli ustvarjalcev:
Darja Dominkuš, dramaturginja: »Znašli smo se pred tekstom, kjer osebe ljubezni ne prepoznajo. /…/ Čedalje bolj smo individuumi; čedalje manj smo se pripravljeni prilagajati.
Vsi so pravzaprav obsojeni na neko samoto, ki je včasih že preveč strašljiva, je malo več kot le psihološka privatna samota. Delovni naslov je bil tako kar Ljubezen v času osamljenosti.«
Uroš Fürst, On: »Ko sem zgodbo prebral, nisem dobro vedel, zakaj to zgodbo povedati.
Takšna je ta sodobnost. /…/ Saj nekih velikih resnic ni več, zato ta 'ljubezen v času osamljenosti'.«
Ivana Djilas, režiserka: »On je po poklicu konformist. Veliko energije porabi, da mu ni treba na vlak, na sestanek … za vzdrževanje stanja.«
Barbara Cerar, Ona: »Ta brezpogojna predanost. Kaj je to, smo se veliko spraševali in se pogovarjali o tem. To, da se brezpogojno odločiš, da boš z nekom. Ali je to ljubezen?«
Darja Dominkuš, dramaturginja: »Znašli smo se pred tekstom, kjer osebe ljubezni ne prepoznajo. /…/ Čedalje bolj smo individuumi; čedalje manj smo se pripravljeni prilagajati.
Vsi so pravzaprav obsojeni na neko samoto, ki je včasih že preveč strašljiva, je malo več kot le psihološka privatna samota. Delovni naslov je bil tako kar Ljubezen v času osamljenosti.«
Uroš Fürst, On: »Ko sem zgodbo prebral, nisem dobro vedel, zakaj to zgodbo povedati.
Takšna je ta sodobnost. /…/ Saj nekih velikih resnic ni več, zato ta 'ljubezen v času osamljenosti'.«
Ivana Djilas, režiserka: »On je po poklicu konformist. Veliko energije porabi, da mu ni treba na vlak, na sestanek … za vzdrževanje stanja.«
Barbara Cerar, Ona: »Ta brezpogojna predanost. Kaj je to, smo se veliko spraševali in se pogovarjali o tem. To, da se brezpogojno odločiš, da boš z nekom. Ali je to ljubezen?«
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)