Staša Bračič, Ana Obreza, 15. 1. 2016

Pes, noč in nož

SSG Trst, Marius von Mayenburg PES, NOČ IN NOŽ, režija Matjaž Farič, premiera 15. januar 2016.
:
:
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko

Na prvi pogled je to zgodba o post-apokaliptičnem svetu, kjer ni več nič hrane, kjer so vsi zelo lačni in to tako, da se jedo med sabo. A je tak svet še zmeraj samo nekaj znanstveno fantastičnega, ali pa se vedno bolj zajeda v vsak trenutek našega obstoja? Biti lačen, je danes za marsikaterega zemljana povsem navaden občutek. Je stanje, v katerega se rojevajo otroci in umirajo otroci.

Lakota …

Lakota je bolečina. Je luknja, je praznina. Lakota naznanja potrebo, zbuja slo, kliče po potešitvi. Lačni smo, vedno smo lačni. Pa gre res samo za hrano? Za eksistenco ne potrebujemo le hrane, ki gre skozi usta, želodec in črevo. Lačni smo  bližine, naklonjenosti, ljubezni, razumevanja, sočutja, stika. Najhujša lakota tukaj in zdaj je lakota po biti, imeti, (pre)živeti.
Na drugi pogled spominja zgodba na sodoben svet zombijev in tistih zadnjih ljudi, ki se borijo za preživetje človeštva.
 A prepoznate »zombije« v vaših življenjih?

Tiste, ki se obnašajo, kot da so nesmrtni, kot da jim je vse dovoljeno, kot da jim nič več ne more biti odvzeto? Spomnite se vseh tistih, ki vam sesajo življenjsko energijo, ki bi se radi polastili vaših misli, želja, hrepenenj, ker svojih ne premorejo. Ob takšnih ljudeh se počutite, kot da so ulovili vašega duha in vi ste z vsakim dnem šibkejši. In nehate razmišljati, nehate čutiti, nehate obstajati. Tonete v gosto enost z množico programiranih kimajočih neznancev. Edino, kar nam preostane, tako kot našemu junaku, je, da se sprva borimo, upiramo in se osvobajamo, potem se pa samo še prepustimo in upamo, da nas bo čimprej nekdo požrl in nas s tem odrešil.

Pogledano najbolj celostno, je to zgodba slehernega človeka, ki se sprašuje, od kod prihaja, kdo je in kam gre. Intima posameznika, ki se v predsmrtni sanjski blodnji sooča s svojimi najhujšimi strahovi, predeluje svoje grehe in prebavlja školjke, s katerimi se je zastrupil, saj jih je jedel v avgustu.

V avgustu …

… se školjk ne je. Takrat so školjke polne najrazličnejše svinjarije. Čistijo morje, ki smo ga prav tako usrali mi. Nimamo časa, da bi živeli v skladu z naravo. Naša realnost je prenatrpana. Preveč je vsega, da bi se lahko v budnem stanju za trenutek ustavili in reflektirali naša dejanja, besede, čustva. Vse preveč je impulzov in zato smo postali imuni tudi za tiste, ki bi nam olepšali, oplemenitili življenja.

In zato vsi počnemo v našem vsakdanjem življenju to: prebavljamo grotesknost sveta in se zvijamo v bolečinah ...

zdaj je natanko vedel, da bi bila njegova dolžnost, da bi sam prijel za nož, ki je zdaj v eni zdaj v drugi roki lebdel nad njim, in si ga zabodel v telo… (Franz Kafka, Proces)

SSG Trst

Povezani dogodki