Baalram, mesto zvenečega imena, sinje mesto. Mesto, nad katerim vedno bdijo bogovi in mu pošiljajo zdaj blagoslov, zdaj prekletstvo. Mesto, ki s svojim obstojem in ustrojem draži prebivalce bližnjih in daljnih dežel. Kdo živi v tem mestu? Kdo v tem mestu lahko preživi?
Rokgre je umetniški psevdonim Roka Vilčnika, ki je med literarnimi ustvarjalci že več kot deset let dobro znano ime, saj je avtor številnih dramskih in radijskih iger, dramatizacij in scenarijev za televizijske serije ter pesmi. Nominacija besedila Baalram za Grumovo nagrado ni njegova prva – za dve besedili, To in Smeti na luni, jo je že prejel (v letih 2000 in 2008).
Nominirano dramsko besedilo Baalram je nedvomno tekst z eno najbolj zvezdniških zasedb dramskih likov v slovenski dramatiki. Avtor v postmodernistični maniri v drami igrivo in z dobršno merico humorja spaja dramatične sestavine predhodnih besedil, ki danes veljajo za besedila svetovne klasike – od Sofoklesovih večno aktualnih antičnih tragedij Antigone in Kralja Ojdipa, Homerjevega epa Iliada, Shakespearovih največjih mojstrovin, Hamleta, Othella in Kralja Leara, pa vse do Ibsenove Nore in Beckettovega Čakajoč Godota, ki sta vsaka na svoj način ob nastanku pomenili prelom s tradicijo. Vsaka zgodba je sestavljanka zase, s selekcijo in uporabo izbranih karakterjev in zapletov določenih zgodb pa nastane nova sestavljanka, katere deli se med seboj po zaslugi avtorjeve premetene inteligence začudljivo dobro ujemajo. Tako so v svetu Baalrama Antigona, Hamlet in Paris »ptički iz istega gnezda«, otroci kraljice Gertrude in skrivnostno preminulega kralja Laja. Njegovo mesto v postelji že nekaj let greje Ojdip, ki pa ni pravzaprav nihče drug kot ob rojstvu za smrt določen prvorojenec svoje kraljevske žene … Karakterna nagnjenja likov spodbujajo tudi k izredno sorodnim usodam dramskih junakov; in vendar ti v Baalramu živijo dalje kot v »izvirniku«. Avtor v besedilu nakazuje nadaljevanje njihovih poti, ki so bile prej prepuščene izključno bralčevi/gledalčevi domišljiji.
Baalram je drugačen od množice sodobnih dramskih tekstov, ki v svoji strukturi težijo k minimalizmu na več ravneh, kjer so prostor, čas in število karakterjev strogo odmerjeni, dogajanje zgoščeno okrog ene same problematike, dogodki maloštevilni ter dikcija izrazito jedrnata. V rokgrejevem Baalramu sobiva več kot ducat dramskih karakterjev, od katerih jih je več kot pol dovolj močnih, da se lahko borijo za ugrabitev bralčeve pozornosti in zavzetje osrednjega mesta v zgodbi, ki je od vseh in hkrati nikogaršnje. Svojo ključnost zagreto dokazujejo z govorancami, ki nemalokrat prerastejo v skoraj poetične monologe. Prav tako se avtor ne boji raztegniti drame na obdobje desetih let in iz prizora v prizor menjavati prizorišča in s tem največkrat tudi voditi fokus od ene zgodbe k drugi. Kljub razpršenosti ostaja linija poteka dogajanja logična in avtor nas v dramatični epopeji pripelje od sestrsko-bratskega posveta na temačnem hodniku dvora k snežni smrti dveh starcev.
(Vir: Predramnik 3, Bilten Tedna slovenske drame)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame
***