(povzeto po članku Jere Ivanc iz gledališkega lista uprizoritve, kjer je potrebno prebrati opombe)

Klasična filologinja, prevajalka in dramatičarka Jera Ivanc je med pripravami svoje tretje disertacije (sredi 90. let prejšnjega stoletja) veliko časa preživela v družbi rokopisov v knjižnicah starih univerz in samostanov, tudi v znamenitem rokopisnem oddelku Vatikanske knjižnice. Med prebiranjem Dialogov Gregorja Velikega, ki piše o življenju svetega Benedikta, so jo zmotile nekoliko neenakomerno izpisane vrstice, ki so bile v primerjavi z ostalimi preveč stisnjene ali preveč raztegnjene; sklenila je, da gre za očitno in načrtno potvarjanje. Razne metode so njeno domnevo le še potrdile: avtorjev popravkov besedila je bilo vsaj deset, šolali pa so se sredi 13. stoletja. V teh »kritičnih« vrsticah je Gregor Veliki po pričanjih redovnic in redovnikov, ki so okoli leta 580 po porušenju obeh samostanov (Monte Cassino in Plombariola) zbežali v Rim, opisoval zadnje srečanje svetega Benedikta z njegovo sestro dvojčico, sveto Sholastiko. Benedikt (480–543) je okoli leta 529 na mestu starega Apolonovega templja na Monte Cassinu zgradil samostan in v njem osnoval skupnost menihov ter s svojimi pravili o meniškem življenju oblikoval podobo srednjeveške Evrope. Njegova sestra dvojčica Sholastika (480–542) pa je le nekaj kilometrov stran ustanovila podobno žensko skupnost – samostan. Srečevala sta se enkrat letno zunaj samostanskih zidov. Na zadnjem srečanju ga je sestra prosila, naj ostaneta še čez noč, češ da čuti prihajajočo smrt in bi mu rada še nekaj povedala … Raziskovanja nam odkrijejo, da je sestra brata prosila, naj ostane, ampak ne zato, da bi se pogovarjala o blaženem življenju v nebesih, temveč zato, ker bi mu pred smrtjo, ki jo sluti, rada še nekaj prebrala. Šlo je za komedijo, ki jo je Sholastika napisala po zgledu Plavtovih Dvojčkov in ji dala naslov Prevare.

Ivančevi se je zastavilo več vprašanj: kaj se je zgodilo z rokopisom te komedije, je bil eden ali jih je bilo več, kdo se je lotil sistematičnega uničevanja dokazov o Sholastikinem avtorstvu komedije, je uničil vse rokopise …? Odločila se je vprašanjem priti do dna.

Glede na to, da so samostan Monte Cassino uničili dvakrat (enkrat Langobardi okoli leta 580, drugič zavezniško letalstvo leta 1944), si Jera Ivanc ni preveč obetala od raziskovanja v njihovi knjižnici, pa vendar je med vsemi nepomembnimi drobnarijami naletela na del pisma, ki ga je Tomaž Akvinski leta 1256 iz Pariza pisal svojemu stricu, ker je želel obvarovati dobro ime meniških redov. Iz pisma lahko razberemo, da se je za namene obrambe meniških redov odločil uničiti vsak dokaz o obstoju še tako majhne možnosti, da bi oče benediktinskega reda in avtor samostanskih pravil zapravljal svoj čas za posvetne zadeve, kamor po njegovem mnenju sodi celonočno branje komedij, kot so bile Prevare. Svojim izbrancem/študentom je ukazal izslediti in po natančnih navodilih popraviti vse rokopise Dialogov ter uničiti vse rokopise Prevar. Kasnejši izsledki so pokazali naslednje: leta 1329 je komedija svete Sholastike, kot sta jo po spominu zapisala William in Adso, v jedilnici benediktinskega samostana v San Geminianu doživela prvo uprizoritev. Preberemo lahko, da so vse vloge odigrale redovnice, da poljub med Lelio, preoblečeno v Fabia, in Isabello ni bil nespodoben, da so bile tudi med gledalci same redovnice in da je predstavi sledila skromna pogostitev. Gre za najstarejšo znano uprizoritev igre s posvetno vsebino v Evropi po antiki. Redovnice so navado ohranjale iz leta v leto, in sicer vse do 16. stoletja, ko so ženske iz domačih samostanskih jedilnic stopile na javne gledališke odre; prve igralke so prihajale iz vrst redovnic in večina se je kalila prav v Prevarah. Redovnice iz San Geminiana so besedilo namreč vsako leto nekoliko priredile in posodobile, vse različice pa vestno shranjevale, dokler ni leta 1448 prišlo do izgona in selitve v Modeno, med katero so se vse starejše različice razen zadnje izgubile. Prevare so že konec 15. stoletja postale pravi hit; zavest o avtorstvu svete Sholastike se je izgubila kmalu po prihodu rokopisa v San Geminiano, verjetno zaradi pretirane Williamove previdnosti – in kmalu so se začele dogajati prve kraje. Leta 1532 so jo v skoraj nespremenjeni obliki ukradli sienski intelektualci, ki so si nadeli ime Intronati (Omamljeni), in jo uprizorili pod naslovom Gl'Innganati (Prevarani).

Zaključki Jere Ivanc

Vpliv Prevar svete Sholastike na ustroj evropske zgodovine, gledališča in književnosti je neizmerljiv, zgodba o ženski, ki mora pristati na moško igro, če želi kaj doseči, čeprav je zaradi ljubezni, ki jo premore, mogočnejša od moškega, a bo hkrati ne glede na vse vedno živela v njegovi senci, pa je žal izmerljivo – večna. S posebno metodo, ki sem jo prevzela od indoevropskega primerjalnega jezikoslovja in oplemenitila z Lévi-Straussovo strukturalistično analizo mitov ter dekonstrukcijo, cepljeno na semiotiko Jurija Lotmana, sem besedilo Prevar kar najbolj približala izvirniku. V kolikšni meri mi je uspelo, bo morda nekoč v prihodnosti odkrila najdba katerega od izgubljenih rokopisov. Z uprizoritvijo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je moja pot do Prevar končana, zdaj se lahko v miru posvetim pisanju disertacije o škodljivem vplivu borovega goseničarja na prebavne učinke rjavega fižola.

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 446 Kb)