O kravi, ki je lajala v luno je predstava o staranju in o tem, da je tudi v poznih letih življenje še vedno lahko polno in lepo. Kaj naj človek sam s sabo, ko v družbi nima več funkcije? Ko je oddelal službo, zgradil hišo, vzgojil otroke? Ko se zdi, da ga nihče več ne potrebuje? Ima sploh še svoje mesto na tem svetu? Ko ni ničesar več, kar bi moral: je takrat čas, da obupa, ali za to, da dela tisto, kar si želi?
Kaj pa, če je to stvar odločitve?
Poznam gospoda, recimo, da mu je ime Srečko. Nikoli ga nisem vprašala, koliko je star, po mojem tam nekje nekaj-čezsedemdeset; že nekaj časa je v pokoju. Ne vem, kaj je delal, ko je bil mlad, kakšen poklic je imel in kam je hodil v službo. Spoznala sem ga, ko so bili njegovi lasje in brada že sivi. Bil je član gledališke skupine starcev – prav tako so si rekli, Starci –, ki se je zbrala namensko, na avdiciji za istoimensko predstavo. Avdicije so hecna stvar, sploh za tiste, ki se niso nikoli profesionalno ukvarjali z gledališčem. Veliko poguma je potrebnega, da se človek načrtno izpostavi neznanim pogledom, velika morata biti tudi želja in veselje do igre. Igra je lepa beseda, veliko pomenov ima in vsi imajo v sebi nekaj iracionalnega in samozadostnega, ostanek prvih let življenja, ko je bil človek še eno s svetom in s samim sabo. Igra lahko pomeni izvabljanje melodije iz glasbila; lahko pomeni pretvarjanje, da si nekdo drug; lahko pomeni metanje igralnih kart na mizo in seštevanje dobitih štihov. Igra je predajanje dejavnosti, ki nima nobenega očitnega smisla – toliko energije za nič! Poganja jo notranja želja, ne zunanja potreba; v njej človek žari, v njej je najbolj živ. Srečka včasih srečam v baru, kamor oba hodiva na jutranjo kavo. Vedno daje vtis, da se je pravkar zgodilo nekaj vznemirljivega in da je prav ta dan nekaj, česar se je že dolgo veselil.
Poznam tudi gospo, recimo, da ji je ime Fani. Tudi njo sem spoznala prek Starcev. Zdaj je tam-nekje-sedemdesetletna penzionistka. Ne vem, ali sem jo kdaj videla oblečeno drugače kot v kavbojke in udobne čevlje. Veliko hodi, tako fizično kot po svetu. Fani je ena mojih najljubših pripovedovalk, ostre misli in artikuliranih uvidov v ustroj sveta. Pripoveduje stvarno in naravnost, z veliko pozornostjo, zaradi katere ima vsak poslušalec v občinstvu občutek, da govori prav njemu in da se pogovarjata o življenjskih stvareh. Govori iz opazovanj in izkušenj – iz življenjske modrosti, ki jo prinese starost. Nobena mladenka ne bi mogla pripovedovati na tak način.
Vem za konja, ki je delal v cirkusu, recimo, da mu je ime Van den Hijo. Bil je najlepši v čredi, najbolj drzen in najbolj občudovan. Skakal je skozi goreče obroče in se na zadnjih nogah vrtel okoli lastne osi, medtem ko je balerina na njegovem hrbtu plesala na prstih ene noge. Potem ga je enkrat zaštihalo v križu in že naslednji dan so mu sneli perjanico in mu nadeli oje voza; ko je tudi voz zanj postal pretežek, so poklicali veterinarja. Ta ga je gledal in odkimaval z glavo, potem pa se dogovoril z lastnikom cirkusa, da se naslednji dan vrne s prikolico za prevoz živali. Tisto noč je konj po konicah kopit odpeketal iz ograde in se izgubil v temo.
Vem za kravo, recimo, da ji je ime Mrvica. Rojena in vzgojena je bila na isti kmetiji, na kateri je potem kot mlekarica prebila vsa svoja delovna leta. Marljiva krava, ki nikoli ni povzročala nobenih težav. Potem nekega dne iz nje ni priteklo nič več mleka. Kmet se je praskal po glavi in jo trepljal po hrbtu. Potem je poklical veterinarja in sta se dogovorila, da se veterinar vrne naslednji dan, s prikolico za prevoz živali. Tisto noč se je krava usedla na kolo in se izgubila v temo.
Vem za dva starca, vsak večer ju vidim dol pri morju. Pripeljeta se z motorjem, ona vozi. On je eleganten gospod, samo malo ukrivljen v križu. Vsak dan se postavita na isto mesto ob pomolu. Ona poje, on igra kitaro. Noge mu v ritmu potresavajo, ko nažiga po kitarskih strunah. Mimoidoči uravnavajo svoje korake z njunim tempom, posluša ju množica ljudi, ki pleše na njune komade. Ona zapoje vsako pesem iz vse duše, kot da je njena zadnja. »Kolk sta huda,« reče svojemu fantu študentka, ki ji muzika privzdiguje pete. »Dejva bit takšna, ko bova stara,« ji odgovori fant.
Povezava: PDF gledališkega lista