Pepelka je v osnovi ljudska pravljica, kar pomeni, da nima ene same zveličavne različice. Že leta 1893 je britanska folkloristka Marian Roalfe Cox v svoji knjigi o Pepelkah zapisala več kot 300 verzij z vsega sveta; še več jih je leta 1951 v svoji študiji navedla švedska etnologinja Anna Brigitta Roth.

Še danes najbolj znana verzija Pepelke je tista, ki jo je konec 17. stoletja zapisal francoski pravljičar Charles Perrault, eden izmed najuglednejših pariških piscev v času Ludvika XIV., Sončnega kralja. V njegovi različici se Pepelkin oče v drugo poroči, nova mačeha in njeni hčeri pa mladenko ponižajo v zadnjo izmed dekel. Potem ko ji na pomoč priskoči dobra vila (njena botra) – ki bučo spremeni v kočijo, miši v konje, podgano v kočijaža, Pepelkine stare cape pa v plesno obleko –, Pepelka na plesu očara princa, a zaradi uroka tik pred polnočjo zbeži; za njo ostane steklen čeveljček, s pomočjo katerega jo princ naslednji dan najde in vzame za ženo. Iz te različice je izhajal tudi Walt Disney, ko je dve stoletji in pol kasneje ustvaril animirano Pepelko.

Med bolj znanimi različicami je še tista bratov Grimm z začetka 19. stoletja z nekoliko drugačnim potekom zgodbe: začne se z umirajočo mamo, ki hčeri pred smrtjo položi na srce: »[Bodi] krotka in dobra in ljubi Bog te bo čuval, jaz pa bom gledala nate iz nebes in bom vedno v tvoji bližini.«^_[1] Pepelka na materin grob posadi lesko, ob kateri vsak dan trikrat moli in jo zaliva s svojimi solzami, v zameno pa ji ptiček podari vse, za kar ga prosi, tudi plesne obleke (ne pa kočije, konjev, kočijaža in spremstva). Pepelkin čeveljček tokrat ni steklen, ampak zlat, čarovnija pa ni časovno omejena – Pepelka na plesu vsakokrat ostane do konca. Ko kraljevič vztraja, da jo bo pospremil do doma, pa mu vsakokrat zbeži. Brata Grimm v nasprotju s Perraultom kaznujeta obe Pepelkini sestri (potem ko si pohabita stopali, da bi jima bil čeveljc prav, jima še ptiči izkljuvajo oči). V Perraultovi različici Pepelka svojima sestrama odpusti in jima poišče primerna moža.

Omenimo samo še eno, italijansko različico, ki jo je v začetku 17. stoletja napisal italijanski pisatelj Giambattista Basile in je najstarejša od tukaj obravnavanih; začne se tako, da kraljeva hči Zezolla (Pepelka) po navodilih svoje učiteljice ubije mačeho, ki je ne mara, a si naredi slabo uslugo, saj se učiteljica, s katero se oče kasneje poroči, izkaže za še hujšo nadlogo; po tem gre pravljica do konca po poti, kakršno sta dve leti kasneje zapisala brata Grimm, le da sestri nista dve, ampak jih je šest, čudežno drevo ni leska, ampak datelj, dobri duh, ki Zezolli pomaga, pa ni njena mrtva mati, ampak vila.

Pravljice, ki jih znanost vodi pod skupno oznako Pepelka, so precej različne. Ni pomembno, kajvse se v njih zgodi in kako ter kdo natančno je poleg Pepelke in kraljevskega ženina v dogajanju še udeležen – če hočemo pravljico označiti za Pepelko, je pomembno, da ima enak osnovni zaplet: glavna junakinja je mladenka v slabem položaju, zaradi posredovanja čarodejnega pomočnika pa se poroči s plemičem. Zraven so še hudobna mačeha, oče, ki hčer pod ženinim vplivom zavrže, in ena ali več zlobnih polsester.

Poroka s princem kot največji dosežek v življenju ženske? Z današnjega stališča zveni to hudo banalno.

Pravljica je gnetljiva in spremenljiva zvrst, ki se z lahkoto prilagaja različnim okoliščinam in kontekstom, v katerih je pripovedovana oziroma zapisana. Kar prehaja od ene različice do druge, je pripovedna hrbtenica, glavni zgodbeni lok, katerega bistvo je pogosto premik glavne junakinje ali junaka po družbeni in/ali ekonomski lestvici navzgor, tako kot v Pepelki. Ker je želja po izboljšanju gmotnega in socialnega položaja eno izmed najbolj univerzalnih človeških hotenj, je razumljivo, da zgodba o dekletu, ki se dvigne iz pepela in se proti vsem pravilom poroči na prestol, na potovanju skozi prostor in čas ne izgubi svojega mika. Prav tako univerzalne so prepreke na njeni poti: odsotni oče, tiranska avtoriteta (v tem primeru mačeha), ljubosumje (sester). Kar različne verzije iste pravljice med seboj loči, je vsakokratni kontekst, v katerem so pripovedovane. Ta določa vsebinske podrobnosti in poudarke, slog pripovedi, pa tudi moralo zgodbe.

Basile in Perrault sta svoje dni preživljala na dvorih, prvi v južni Italiji, drugi v Parizu Ludvika XIV., Sončnega kralja. Vsaj prvi (tisti, pri katerem Zezolla osovraženi mačehi zlomi vrat, da bi v očetovi postelji naredila prostor za svojo učiteljico) zagotovo ni pisal za otroke, ampak za občinstvo dvorskih literarnih salonov. Drugi, Perrault, je pravljice pisal po zgledu sodobnic, plemkinj, ki so že pred njim izdajale knjige pravljičnih besedil, prvotno predstavljenih v pariških literarnih salonih – ti so se razvijali znotraj visoke družbe, ki je edina vsaj deloma izobraževala tudi ženske (nikakor ne enako kot moške – univerzitetna izobrazba ženskam, niti plemkinjam, ni bila dostopna)._^[2] To so bili časi, ko so ženske uradno bolj kot same na sebi obstajale po svojih moških skrbnikih – bile so hčere, žene, sestre. Same po zakonu niso mogle ne kupiti ne najeti zemlje ali hiše, z zakonom jim je bil prepovedan tudi dostop do visoke izobrazbe in političnega udejstvovanja. Za žensko poroka ni bila samo nujna pot za preživetje (če se življenja ni odločila preživeti kot nuna), ampak tudi način, kako je vendarle lahko prišla do določenega družbenega vpliva in moči: prek svojega moža, kot njegova prišepetovalka. (Seveda pa so bile poroke, sploh v najvišjih slojih, strogo kastno omejene: poroka najnižje izmed dekel z vladarjem bi pomenila državno izdajo, zaradi katere bi lahko oba usmrtili.) V Nemčiji z začetka 19. stoletja, ko sta pisala Jacob in Wilhelm Grimm, situacija ni bila nič boljša, poleg tega sta brata v pravljicah pridigala o protestantski bogaboječnosti in morali, ki sta ženski še bolj strogo in skopo odmerjali mesto v družbi. Če obravnavane Pepelke torej gledamo skozi prizmo njihovega časa, se poroka z vladarjem vendarle ne zdi tako banalen dosežek.

Od takrat, ko sta brata Grimm ob soju sveč z gosjim peresom zapisovala zgodbe, ki so jima jih pripovedovale nepismene »ženske iz ljudstva«, do danes se je svet dodobra spremenil. Deklice sicer še vedno rade sanjarijo, da bodo princeske (nedvomno predvsem zaradi vpliva klasičnih pravljic), a v tisti peščici evropskih monarhij, ki so kot nekakšen čuden anahronizem preživele do današnjih dni, ima vladar/-ica bolj kot ne simbolno vlogo, pa še ta se počasi razkraja; evropski dvori se krčijo, plemiči hodijo v enake službe kot drugi državljani in princi se poročajo, s komer se hočejo.

In kar je še pomembneje, ženske danes ne potrebujejo več zastopnika. Za to se je treba v prvi vrsti zahvaliti Mariji Tereziji in drugim vladarjem, ki so poskrbeli za enega najpomembnejših civilizacijskih dosežkov v zgodovini človeštva, za uvedbo obveznega izobraževanja za vse ne glede na spol, narodnost, vero, družbeni položaj … (pri nas leta 1777). To je bil nujni temelj družbenih sprememb, ki so Evropo zlagoma demokratizirale in ki so skozi stoletja, črko za črko in predpis za predpisom, uveljavljale izenačitev spolov pred zakonom. 

Niso torej samo vsebinske podrobnosti tisto, zaradi česar so omenjene klasične različice Pepelke danes preživete – bolj bistveno je, da so zaradi spremenjene družbene paradigme, novih védenj, verovanj in vrednot zastarala njihova sporočila, ki so jih avtorji v obliki pregovora ali moralnega nauka pogosto zapisali ob koncu besedila. Basile svojo pripoved konča s fatalističnim pregovorom, da je nor tisti, ki nasprotuje zvezdam, kar pa se ne nanaša na Zezollino usodo, temveč na njene sestre, ki se po njeni poroki poklapano odpravijo od doma in se izgubijo kdovekam. Tudi Perrault na koncu svoje zgodbe jasno izpiše moralo, in potem še eno: najprej, ženska mora biti graciozna in ljubezniva, če se hoče dobro poročiti; potem, za uspešno življenje je bolj kot inteligenca, pogum, dobra vzgoja in zdrava pamet pomemben blagoslov. Dobrih sto let kasneje sta brata Grimm, pobožna protestanta, glede pomena bogoljubnega življenja še bolj jasna: cena za Pepelkino rešitev so solze in molitev. 

Kljub temu da zgodba o zatiranem dekletu, ki se prebije na družbeni vrh, do danes ni izgubila privlačnosti, se je število staršev, ki bi svojim hčeram za to, da bi dosegle boljše življenje, namesto tega, da se učijo, priporočali molitev, v Evropi drastično zmanjšalo. (Dobra) poroka že davno ni več najpomembnejši pogoj za blaginjo ženske niti njen končni cilj. Nasprotno, današnji čas dekleta uči, naj sledijo svojim željam (bistvena razlika od tega, naj sledijo potrebam, na primer potrebi po moškem zaščitniku), naj bodo drzne (zaradi česar jim je oproščena tudi kakšna nesramnost) in samostojne. Pa pozab že na ta ruter / in rajš misl na svoj jutr, / k morš končn že začet / svoj lastn živlenje žvet,polaga svoji junakinji na srce Andrej Rozman Roza. Aja, in čudeža v njegovi različici tudi ni več. Namesto čudežnega pomočnika Rašidi, kot je tokratni P(r)epelki ime, na njeni poti do osamosvojitve v besedilu pomaga mlad aktivist. Čudež smo ljudje, nam v skladu s svojim časom govori avtor, in za blaginjo ne potrebujemo božje intervencije, temveč odprtost in skrb drug za drugega.

PEPELKINE PREOBRAZBE

Ko govorimo, da se »Pepelka« v številnih različicah pojavlja po vsem svetu in tudi dandanes navdihuje številne nove predelave, nadgradnje in interpretacije osnovne zgodbe, seveda ne gre vedno za deklico, ki jo doma zaničljivo obkladajo s Pepelko, ker ob ognjišču prebira lečo od pepela, in ki ji dobra vila (ali ptičica) pomaga na dvorni ples.

»Pepelke« po svetu, »Pepelke« iz različnih časov nosijo različna imena in tudi podrobnosti njihovih zgodb se razlikujejo. Kar jim je skupno in tisto, zaradi česar jih – me_i, bralke_ci, pa tudi strokovnjaki_nje, ki se ukvarjajo s preučevanjem ljudskega izročila, ali literarne_i zgodovinarke_ji in teoretičarke_ki – prepoznavamo kot »Pepelke«, so značilni motivi, ki se v zgodbah o njih redno pojavljajo.

Praviloma gre za mlado, lepo in dobrosrčno dekle (obstaja pa tudi nekaj fantovskih različic), ki je po smrti matere primorano prenašati poniževanja krušne družine. Oče je največkrat odsoten, nemočen, hčerko zanemarja ali pa je pokojen tudi on, zato ji ob strani stojijo le čarodejni pomočniki. V večini zgodb se pojavi pomembni družabni dogodek, kakršen je ples ali praznovanje, na katerem se ukreše iskra privlačnosti med junakinjo in pomembno osebo – bodisi bogato bodisi plemenitega rodu, največkrat pa oboje; značilen je izgubljen osebni predmet, ne nujno čeveljc, ki pomaga pri prepoznavanju junakinje.

O najbolj znanih evropskih Pepelkah je v svojem članku več spregovorila Ana Duša, tu pa si oglejmo nekaj ljudskih inačic iz različnih okolij in obdobij ter njihove posebnosti …

GRČIJA/EGIPT – RODOPIS

Zgodbo o egipčanski kurtizani po imenu Rodopis, ki naj bi jo grški zgodovinar in geograf Strabon (64/63 pr. n. št.–24) slišal na potovanju po Egiptu, velikokrat navajajo kot prvo znano pripoved o Pepelki, vendar je treba te trditve vzeti z zrnom soli, saj je Strabonova navedba, ki jo najdemo v 17. knjigi njegove Geografije, precej skopa: ko se je Rodopis kopala, ji je orel izmaknil enega od sandalov in ga v Memfisu spustil v naročje kralju. Ta je, prevzet zaradi nenavadnega dogodka in lepote sandala, dal poiskati njegovo lastnico in se z njo poročil. To je vse. Vendar pa je že ta drobec dovolj, da nas spomni na Pepelko.

KITAJSKA – YEH-SHEN

Zgodbi večina poznavalk in poznavalcev priznava prvenstvo med (zapisanimi) Pepelkami, saj datira v 9. stoletje. Osirotelo Yeh-Shen vzgaja zavistna mačeha, ki ima rodno hčer. Mačeha ubije Yen-Shenino edino prijateljico – ribo. Starec nato Yen-Shen svetuje, naj zbere ribine kosti in si ob tem nekaj zaželi. Yen-Shen bi rada obiskala pomladno praznovanje – in že ima prelepo obleko in zlate natikače. Ko se na praznovanju skriva pred mačeho, pa enega od natikačev izgubi. Ta konča pri kralju, ki se poda iskat njegovo lastnico; ko jo najde, jo prosi za roko in srečno živita do konca svojih dni, mačeho in krušno sestro pa vaščani v povračilo za njuno krutost kamenjajo do smrti. Zaslediti je mogoče mnenje, da je drobna Pepelkina nožica, značilna za danes najbolj znane različice pravljice, prav posledica dejstva, da so na Kitajskem nadvse cenili majhna stopala.

VIETNAM – ZGODBA O TAM IN CAM

Tam živi z mačeho in razvajeno polsestro Cam, ki z njo grdo ravnata. Vendar Tam pomaga boginja (v nekaterih različicah pa Buda). Ob strani ji stoji tudi, ko si Tam zaželi na vladarjevo praznovanje in ji skuša mačeha to preprečiti. Med potjo na praznovanje Tam v reki izgubi natikač; ta pride v roke kralju, ki se takoj navduši nad njim. Ko najde njegovo lastnico, se z njo poroči – in srečno živita … a ne do konca svojih dni. Zavistni mačehi namreč uspe Tam ubiti in na mesto kraljeve soproge vriniti Cam. Šele po več živalskih in rastlinskih reinkarnacijah – v katerih kralj zaradi njihove miline vedno znova prepozna svojo pokojno ženo, Cam pa se ene za drugo znebi – se Tam vrne v človeški podobi in se nazadnje znova srečno združi s kraljem.

INDIJA – NAGAMI (KAČIN DRAGULJ)

Z deklico doma grdo ravnajo in opravljati mora vsa gospodinjska dela. Za njene nesreče sliši botra kača, ki živi pri jezeru, kamor dekle pošiljajo po vodo, in jo vzame v svoje varstvo. Omogoči ji, da se udeleži praznovanja, na katerem sreča princa. Predmet, ki ga deklica izgubi in ki pripomore k njenemu prepoznanju, je nožna verižica.

SEVERNA AMERIKA (KANADA/Nova Škotska, Quebec) – DEKLE Z OPEČENIM OBRAZOM

V tej inačici Pepelke iz tradicije ljudstva Mikmakov najmlajšo sestro trpinčita starejši sorojenki, ljubosumni na njeno lepoto. Očetu poglavarju lažeta, da se je sama oblekla v cape, si ostrigla lase in si z žerjavico opekla obraz. V vasi živi tudi slovit bojevnik, ki pa je neviden – poročil se bo s tisto, ki ga bo videla, ko se zvečer vrne domov. Dekleta, ki se potegujejo za njegovo roko, vsa po vrsti lažejo, da so ga videla, potlej pa ga ne zmorejo prav opisati. Le najmlajša poglavarjeva hči po resnici pove, da ga ne vidi, zato se ji razodene in se poroči z njo, še prej pa ji čudežna kopel povrne vso nekdanjo lepoto. Čudežni predmet prepoznanja tukaj umanjka, in čeprav je junakinja po naravi lepa, ni njen videz tisto, kar očara ženina.

ZAHODNA AFRIKA – CHINYE

Osirotela Chinye odrašča z mačeho in sebično, leno polsestro. Obe jo na vso moč izkoriščata. Ko nekega večera zmanjka vode, mačeha k reki pošlje Chinye. Po poti na deklico prežijo nevarnosti, a čudežne živali jo z nasveti obvarujejo. Nazadnje ji modra starka naroči, naj se na povratku ustavi v kolibi v džungli in od tam odnese najmanjšo bučo. Chinye uboga, in ko naslednjega dne bučo prereže, se iz nje usujejo zakladi. Zavistna mačeha naslednjega večera na isto pot pošlje še svojo hčer. Tudi ta dobi enak nasvet, vendar pa mu ne sledi in izbere največjo bučo. Ko jo doma odpre, se iz nje dvigne močan piš, ki mater in hčer odnese s sabo. Chinye se odloči, da bo svoje bogastvo porabila v dobro skupnosti – in v vasi živi srečno do konca svojih dni. Princa in poroke tu ni.

LATINSKA AMERIKA – DOMITILA
(sodobna priredba Jewell Reinhart Coburn po ljudskem izročilu)

Pri Domitili gre – za razliko od drugih Pepelk – ljubezen skozi želodec. Domitila guvernerjevega sina namreč ne očara s svojo lepoto, temveč njegovo pozornost pritegne z izvrstnim kuhanjem. Ko zapusti službo pri guvernerju in se vrne domov k umirajoči materi, jo mladenič začne vsepovsod iskati, pri čemer mu je v oporo le umetelno izdelan pašček njenega sandala. Šele ko jo z njegovo pomočjo (in po vonju Domitilinih jedi) najde in si jo zares ogleda (ter se okrepča z njenimi svežimi prigrizki), se mu utrne, da je skrivna sestavina njene kuhinje ljubezen – in takrat se čustvo prebudi tudi v njem. Domitili sicer ne pomagajo nadnaravna bitja, zagotovo pa ima odločilen vpliv na zgodbo duh njene pokojne matere, saj ji prav ta na srce položi, da mora vse, kar dela, opravljati z ljubeznijo.

SLOVENIJA – HUDOBNA MAČEHA IN DOBRA PASTORKA

Mačeha sovraži pastorko Marico, ker je lepša od njene hčere. Z več zvijačami se je skuša znebiti, vendar dobrosrčni Marici pomagajo čudežni pomočniki (vila in dvanajst junakov – mesecev v letu). Pomagali bi tudi njeni polsestri, če ne bi bila tako ošabna. Ko za Marico izve mlad, pošten in bogat gospod, jo pride zasnubit. Mačeha mu hoče podtakniti svojo hčer, vendar petelin razkrije prevaro; gospod se nato na prvi pogled zaljubi v Marico in se z njo poroči.

BOLGARIJA – MARIJA PEPELKA

Od klasičnih Pepelk se zgodba razlikuje predvsem po začetku: skrivnostni starec skupini predic prerokuje, da se bo mati tiste, ki ji bo preslica padla na tla, spremenila v kravo. Marijina preslica res konča na tleh, in ko se vrne domov, vidi, da se je prerokba uresničila. Oče se v drugo poroči z zlobno žensko, ki Marijo preimenuje v Pepelko, jo izkorišča in ji nalaga nemogoče naloge, vendar jih pastorka s pomočjo spremenjene matere vse po vrsti opravi – dokler mačeha tega ne odkrije in krave ne ubije. Pepelka se v stiski zdaj zateka na materin grob, kjer vedno dobi pomoč, med drugim opravo za dvorni ples, na katerem se vanjo zagleda cesarjevič, ki jo nazadnje izsledi s pomočjo izgubljenega čeveljca.

ANGLIJA – RAZCAPANKA

Razcapanke tokrat ne trpinči mačeha, temveč ded, ki ne more pozabiti, da je njegova lastna hči med rojevanjem deklice umrla. Ta zato odrašča zanemarjana in vedno odeta v cunje, njen edini prijatelj pa je gosji pastir. Ko njenega plemiškega deda povabijo na dvorni ples, Razcapanke noče vzeti s seboj, vendar se ta v spremstvu gosjega pastirja vseeno odpravi tja. In tu se pojavi še eno zanimivo odstopanje od običajnega vzorca: že na poti tja ju sreča princ in se v Razcapanko zaljubi. Povabi jo na ples in ji pove, da bo plesal z njo, prav takšno, kakršna je. Ko se Razcapanka z gosjim pastirjem res pojavi na plesu, princ drži besedo in razglasi, da se bo poročil z njo. Tedaj pa gosji pastir zaigra na svojo piščal, in vse cape na dekletu se spremenijo v krasna, razkošna oblačila, goske postanejo paži, on sam izgine, princ in Razcapanka pa se na vsesplošno veselje poročita.

Pepelke se danes drži sloves nekoliko pasivne, nedejavne junakinje, ki si ne zmore pomagati sama in se zanaša na čarodejno pomoč – vendar zgodbe, sploh tiste najzgodnejše, iz katerih so vzrasle poznejše različice, kažejo drugačno podobo: podobo iznajdljivega dekleta, ki se ni zanašalo na druge, ki je bilo predano družini in prednicam in prednikom, čeprav ujeto v nemile okoliščine. Kar je podoba, h kateri se vrača tudi marsikatera sodobnih Pepelk – vključno z našo. Prav tako zgodba ponuja različne možnosti interpretacije. Kot njen nauk največkrat izluščimo in navajamo to, da bosta pridnost in dobrota dolgoročno nagrajeni, psihoterapevt Jorge Bucay, na primer, pa pravljico bere nekoliko drugače. Blišča, bogastva in princa, ki nazadnje pripadejo Pepelki, ne vidi kot zunanjih nagrad za pridnost in ubogljivost, temveč kot metaforo za vse dobro, kar nas lahko doleti, ko sami prepoznamo, da smo tega vredni – Pepelkina čudežna preobrazba v princeso tako ni nič drugega kot človekovo odkritje lastne dragocenosti in dostojanstva.