Animirana pripoved s kredno risbo.
Nekje drugje je predstava, ki odpira temo, o kateri težko spregovorimo. Govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot. »Zjutraj sem se zbudila, si kot po navadi umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo kot običajno. In še včeraj sem se na dvorišču igrala s prijateljicami. Zdaj je vse drugače. Na dvorišče ne smem več. Prenevarno je. In ko se zasliši grmenje, moram z mami steči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Zaprli so jo.«
Nekje drugje je pretresljiva zgodba o nesmiselnosti vojnih grozodejstev. Kakšen je svet vojnih grozot, če ga gledamo skozi otroške oči? Šele v tej perspektivi lahko do konca dojamemo nesmiselnost vojne. Ker je takšna tema kočljiva in boleča, velikokrat ostane zamolčana. Vendar je o njej nujno spregovoriti prav najmlajšim.
Predstava Nekje drugje vključuje vrsto sodobnih tehnoloških pristopov k lutkovnemu gledališču. Klasična lutkovna animacija se prepleta s prostorskimi video projekcijami in virtualnim risanjem. Igralka-animatorka na vrtečo se mizo riše okolje, po katerem pohajkuje deklica. S kredo riše hribovito pokrajino, visoke nebotičnike in srhljive vojake. Gre za preprosto črtno risbo, ki v predstavi čudežno oživi. Narisane figure se začnejo premikati po vrteči se površini table in se odzivajo na okolje, v katerem se znajdejo. To je mogoče zato, ker narisano kredno risbo skrivaj dopolnjuje projicirana slika. Ta slika se giblje po principu stop-motion animacije. Kombinacija premikajoče in ne-premikajoče se risbe ustvari iluzijo, da je kreda oživela. S pomočjo dinamičnega video mappinga in posebej za to ustvarjenih senzorjev, ki v živo sledijo vsem premikom mize, se zabriše meja med realno in projicirano sliko. V lutkovnem gledališču je to popolnoma nova tehnika, ki prestopa in briše meje med posameznimi žanri. Takšno vizualno-animirano doživetje je zanimivo tako za gledališke ustvarjalce kot tudi za animatorje in filmarje, saj se žanri v tem projektu močno prepletajo. Video projekcije ujamejo gledalca v osrčje razburljive zgodbe vojnih grozot, ki pa se na srečo dogajajo nekje drugje. Ali pa tudi ne?
