Ana Duša, 20. 2. 2022

Kdo kroji usodo mladih generacij?

Slovensko mladinsko gledališče, Ana Duša ter mladinke in mladinci SVOJE USODE KROJAČI, režija Ana Duša, premiera 21. in 22. januar 2022.
Foto: Gaja Naja Rojec
Foto: Gaja Naja Rojec
Foto: Gaja Naja Rojec
Foto: Gaja Naja Rojec

»Nočem kričati. Nočem reševati sveta. Nočem se boriti za življenje. Samo živela bi rada. Rada bi se razgledala po svetu. Rada bi se prvič zaljubila. Rada bi doživela svoj prvi poljub. Rada bi uživala v svojih najstniških letih. Namesto tega poslušam o smrti, o krivicah, o bolečini. In ko spregovorim, me utišate. Kaj pa mladi vejo? Vemo, da je to naš svet. Naš edini svet. In da razpada. In da nam ne pomagate.«

***

Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo in je vse sam tko ... wtf. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj samoreflektirane kot katerakoli prej in naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem brez jasnih oblik, nekaj, po čemer hrepenijo, vendar zanj nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?

Izhodiščna ideja – v učno-ustvarjalnem procesu razmišljati o skupnosti in položaju mladih v njej – se je prepletla z izrednostjo časa, ki ga živimo. Eden najpomembnejših delov procesa so bile sprotne refleksije o sočasnem družbenem dogajanju, ki so potekale na poglobljenih pogovorih tako znotraj skupine kot z vabljenimi gosti. Namen teh pogovorov je bil predvsem uriti mlade, ki jim je »individualizem vtkan v DNK« (kot se je izrazila ena izmed mladink), v gledanju navzven, ne navznoter; v soočanju, ne v umikanju; v neposrednem izražanju, ne v korektnem namigovanju. Sodelavci projekta, ki smo bili mladim hkrati mentorji in soustvarjalci, smo se znašli pred drugačnim izzivom: poslušati in slišati, ne samo govoriti; debatirati, ne predavati; odstopati mladim prostor, ne samo teoretizirati o vključenosti. Proces je skušal kar najbolj slediti sodelujočim mladim, tako pri izbiri tipa predstave kot pri vsebini.

Do prvega ključnega trenutka je prišlo ob koncu januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, ko se je delo z računalniških zaslonov po štirih mesecih končno preselilo v resničen gledališki prostor in ko je bilo sodelujočim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije.

Drugi ključni trenutek sta ob koncu prvega dela procesa spomladi 2022 spodbudili še dve vprašanji: kaj izmed vsega, kar smo delali, si želite vključiti v predstavo in za katero vlogo bi vsak izmed vas prejel borštnika? Odgovori na prvo vprašanje so vključevali tako vsebinske kot žanrske postavke, drugo pa je postreglo s pisano paleto likov, ki je postala osnova za oblikovanje treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do prihodnosti svojih otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Zgodba se je nato razvijala skozi vodene improvizacije, skozi katere je vsak sodelujoči poglabljal in gradil svoj lik (tako so nastajali tudi dialogi, ki so skoraj v celoti, zgolj z manjšimi korekcijami, delo samih igralcev). Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični korektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit, ki jih povezuje, pa je vprašanje: kaj se v pogovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo na ven, jočemo pa na noter, skriva za srečno družinsko fasado? Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.

***

»Svoje usode krojači … Ko sem sedela na polju Umetnikov in zbirala pogum, da se čez Upanje prebijem do Svetle prihodnosti, sem si res želela dobro razmislit, ker manifestacija je le manifestacija in res nisem si želela manifestirat česa, kar ne bi bilo zares pomembno. Ugotovila sem, da je vse, kar hočem v tistem trenutku, hendlat lajf … pa karkoli že bo!«

Povezava: PDF Gledališkega lista

Mlado Mladinsko, Ana Duša, SMG, Svoje usode krojači

Povezani dogodki

Ana Duša in Tina Mahkota, 24. 9. 2020
Divje bo, razburljivo, nič vzgojnega ne bo!