Zakaj besede dramatičarka ni v SSKJ? Prva ženska, ki je dobila Grumovo nagrado je bila leta 2007 (!) Draga Potočnjak. Zakaj? Ali se žensko pisanje res toliko loči od moškega?
MATEJA PEZDIRC-BARTOL: Na to bi lažje odgovorili sestavljalci Slovarja, ki so verjetno besede uvrščali glede na rabo, pri čemer se moramo zavedati, da je Slovar nastajal v 70..letih. Prve slovenske dramatičarke (Luiza Pesjak, Zofka Kveder …) so bile po večini tudi pesnice ali prozaistke, zato je beseda pisateljica očitno zadostovala, potreba po besedi dramatičarka pa se pojavi vzporedno s pojavom večjega števila avtoric, ki pišejo dramska besedila.
Letnica je res pozna (da dobi ženska Grumovo nagrado, op. a), vendar za primerjavo: prva ženska dobi oskarja za režijo šele leta 2010! Če pregledate sezname besedil, ki so prihajala na natečaj za Grumovo nagrado od ustanovitve leta 1979, hitro ugotovite, da je bilo dramatičark zelo malo, sprva komaj kakšno ime in še te so pogosteje sodelovale z dramskimi besedili za otroke in mladino. Leta 1992 med na natečaj prispelimi besedili niti eno ni nastalo izpod peresa avtorice. Načeloma pa žirije niso prezrle ustvarjalk, tako sta med nominirance za leta 1984 uvrščeni Vera Remic Jager in Alenka Goljevšček, leta 1985 Ivanka Hergold, leta 1993 že prvič Dragica Potočnjak. PO letu 2000, ko se je število dramatičark močno povečalo, tudi Grumova nagrada pogosteje roma v njihove roke.
Literarna dela se delijo predvsem na kakovostna in nekakovostna, tudi same ustvarjalke delitvi literature po spolu v večini primerov nasprotujejo. Tako avtorji kot avtorice pišejo o temam, ki se ukvarjajo tako z moškimi kot z ženskami. Avtorji kot avtorice pišejo o materinstvu, odnosu mati – hči, ženski nezvestobi ipd., vendar bodo avtorice ob teh temah izpostavile drugačno problematiko, lotile se jih bodo z drugačno senzibilnostjo, tako da gre predvsem za drugačen pogled na določeno tematiko, drugačno razumevanje, fokus se spremeni.
MILICA ANTIĆ-GABER: Dramatičarka, kje si?
Ne samo pojma dramatičarka, v SSKJ ni tudi kakšnega drugega: ni na primer pojma mislica (ženske, da mislijo?), prav tako ne besede, za osebo ženskega spola, ki piše (ne le leposlovje – to že!) npr. piska.
Dejstvo da omenjenih pojmov v slovarju ni, priča o spolni zaznamovanosti jezika in jezikovnih form. Jezik in jezikovna pravila torej niso nevtralna ampak so v nekem določenem času nastala in izražajo zatečena družbena razmerja in predvsem razmerja moči v neki družbi. Nekateri (med njimi tudi mnogi slovenisti) bodo rekli, da to ni pomembno in da gre v primerih moških označitev za generične pojme, da beseda dramatik vključuje tudi ženske, ki pišejo dramska besedila. Pa vendar moramo podvomiti v takšno razlago in se predvsem zavedati tega, da nevtralnih in nezaznamovanih form ni; vse nosijo s seboj še neke (dodatne) pomene. Če pojma dramatičarka ni, bi lahko sklepali, da žensk, ki bi pisale dramska besedila ni (ali pa vsaj v Sloveniji ni). Empiričnih dokazov za potrditev te hipoteze ne bi našli. Žensk, ki so pisale ali pišejo dramska besedila sploh ni malo in zgodovina njihovega pisanja je dolga. Nekatere zgodnje, ki so se umešale v »moški svet«, kot npr. Olympe de Gouges (1748) so končale pod giljotino, mnoge kasnejše spregledane, neopažene, nevidne, tudi v Sloveniji.
Še vedno je nemalokrat mogoče zaznati, da se njihova dela ocenjuje z različnimi vatli. Zato tudi ni čudno, da so nekatere prve pisateljice, prav v izogib temu, da bi jih presojali z drugačnimi merili kot njihove moške kolege podpisovale svoja dela z moškimi psevdonimi (npr. George Sand). Tudi danes najdemo tako med literarnimi kritiki ali teoretiki takšne, ki bodo zagovarjali stališče, da je žensko pisanje bolj žanrsko in je zato po »univerzalnih« kriterijih manjvredno. A kdo je postavil/izoblikoval/uveljavil te kriterije? Ali so res univerzalni? Daleč od tega, so spolno zaznamovani. Imajo svojo zgodovino in tudi tu se bijejo boji za hegemonijo, za prevlado.
Povzave: