Nika Leskovšek, SiGledal, 1. 9. 2011

Resnica tega trenutka

Intervju z Josefom Nadjem in Akoshem Szelevényjem pred predstavo Les Corbeaux na zaključku festivala Mladi levi.

Josef Nadj: Vrane / foto Urška Boljkovac

Josef Nadj, Madžar iz Vojvodine, ki živi med rodno Kanjižo in Francijo, kjer je še vedno v funkciji direktorja Državnega plesnega centra v Orleansu (Centre corégraphique National d'Orleans). Nazadnje smo ga pri nas videli pred tremi leti na festivalu Ex Ponto s predstavo Sho-bo-gen-zo, ki je temeljila na filozofiji zen budizma. Tokrat se je predstavil s plesnim solom (njegovim tretjim po vrsti) Les Corbeaux, t. j. Vrane, kjer v glasbeno-gibalni spoj vnaša podobe vrane z utelešanjem in slikanjem v različnih medijih, predvsem z vnosom postopka slikanja na oder. Nadja smo ustavili po napornem letu in preden sta ga čakali tehnična vaja in nato še večerna predstava. Kljub temu nam je naklonil nekaj minut.

Predstava Les Courbeaux, s katero se boste predstavili zvečer, po vizualni plati in tudi zasedbi nekoliko spominja na vaš prejšnji solo Paysage après l'orage. Gre morda za nadaljevanje?

Res gre za nadaljevanje mojega sola, ki govori o pejsažu, ampak v širšem smislu. Tokrat sem se odločil, da se osredotočim samo na vrano. Bitje, ki se me je – v primerjavi z vsemi ostalimi pticami oziroma živalmi, ki sem jih lahko opazoval v svojem rodnem kraju, Vojvodini – najbolj dotaknilo. Iskal sem neko središče, težišče mojih preiskovanj v naravi, in tako sem se soočil z vrano.

Navdihujete se pri vzhodnjaški kulturi. Gre morda za povezavo s kaligrafijo, ki v zen budizmu učinkuje kot proces meditacije, v katerem se objekt in subjekt nekako zlijeta v eno.

Tukaj gre dejansko za kaligrafijo v živo, ki sem ji skušal dodati neko globino prek iskanja sozvočja plesa z Akoshevo glasbo. V nekem smislu je to res nadaljevanje neke vrste meditacije o ustvarjanju in spraševanje, ali sploh še moram delati predstave. (smeh) Prava meditacija pa se seveda začenja šele po tem, zunaj kreacije. Nekaj mi pravi, da je še čas, da še potrebujem konstrukcije, dramaturgijo ipd., vsaj dokler še lahko podpirajo te ideje.

Z Akoshem Szelevényjem sodelujeta že dalj časa in v predstavah vas je vedno zanimal ritem. Gre tokrat za improvizacijo ali je predstava natančno fiksirana?

V predstavi je precej improvizacije, ampak znotraj zelo jasno določenega dramaturškega okvira. Z Akoshem verjameva, da se moč predstave intenzivira, če temeljimo na improvizaciji. Na tej stopnji gre za spoj svobodne glasbe in modrosti, ki omogoča improvizacije na visokem nivoju.

Sami ste dejali, da je solo ena najtežjih form za izvedbo, morda ne le zaradi vloženega časa in fizičnih priprav, ampak tudi psihično, ker je v večji meri avtorefleksiven, sploh v primerjavi z npr. masovnimi predstavami?

Ja, koncentracija je na precej višjem nivoju, ker sva neprestano na sceni, gre za povsem drugo zgodbo kot v primeru kompozicije, ki vključuje več ljudi.
 
V svojih delih se velikokrat navdihujete pri biografijah in delih znanih filozofov in umetnikov, npr. Bruno Schultz, Osip Mandelstam, Henry Michaud, je bil morda tukaj inspiracija Ives Klein [Ives Klein se je poigraval s performerji kot čopiči, ki jih je dirigiral, da so barvo s svojimi telesi med plesom odtiskovali na beli papirnati površini, kar, med drugim, počne tudi Nadj sam v konkretni predstavi, op. a.]?

Ne. Poznal sem njegovo delo. A obstajajo še drugi umetniki, kot na primer Japonec Shiraga [Kazuo Shiraga, op. a.], ki je tudi slikal s telesom. V tem ni nič novega (smeh).

Bi se strinjali, da vas je v zgodnjem opusu določal npr. tip neke režijske estetike, npr. Tadeusz Kantor in groteska, v zadnjem času pa vedno bolj vzhodnjaške religije?

Ja. Čeprav ne le religije, to je le en del. Vse bolj čutim, da nimam več potrebe, da bi se navdihoval na podlagi primerov iz del drugih koreografov ali režiserjev, in uporabljam vse manj in manj literature.

Zasloveli ste s predelavami dramskih tekstov, npr. s Pekinško raco, Büchnerjevim Woycekom in tudi vaša zadnja predstava temelji na delu A. P. Čehova (Češnjev vrt). Vas morda le še zanima kakšen dramski tekst?

Tekst v smislu dramske literature prav zelo ne, ampak v širšem smislu, kot govor. Tega sem še premalo preizkušal na odru.  

Še plešete twist [Josefa Nadja najdete tudi v zanj nekoliko nenavadni vlogi v filmu Saša Podgorška Sladke Sanje, op. a.]?

(smeh) Ne, ga nisem niti prej niti nikdar kasneje, ampak samo takrat.

S katerim projektom se ukvarjate trenutno, kaj vas zanima v prihodnje?

Vedno se ukvarjam z nečim in nekaj preiskujem. Trenutno se ukvarjam z maskami, igro z maskami, to me zanima [predstava Dolžina 100 igel je že najavljena za gostovanje pri nas v Cankarjevem domu v prvi polovici prihodnjega leta, op. a.] – in pa marionete, lutkovno gledališče.

Vaša dela so skupek vizualnega, glasbene in gibalne umetnosti. Kaj vas navdihuje oziroma motivira skozi proces dela?

Vse skupaj, ampak v zadnjem času vse več delam brez koncepta. Ne pripravljam predstav, ampak jih bolj izvajam na samem mestu, kar zahteva nekaj več časa. Pripravljam se tudi mentalno. V zgodnjih delih sem razmišljal in vnaprej pripravljal strukturo predstave, danes tega ne počnem več.

Ne pripravljate več niti avdicij ali delavnic za plesalce?

Ne. Mislim, da se s tem ne bom več ukvarjal.

Kaj natančno vas je privedlo do vzhodnjaških umetnosti in religij, vse od budizma, borilnih veščin, buta …?

To je bila stvar intuicije. Ko sem bil mlad, nekje po srednji šoli in med študijem slikarstva, me je začelo zanimati, bral sem knjige o budizmu, njegovi zgodovini. Konkretno pa tudi v času vojske, ko sem bil vpoklican. To mi je pomagalo, da … (smeh).

Kakšen je odziv publike na vaše predstave? So med zahodom in vzhodom razlike?

Da, ne sicer med samo predstavo, ampak po njej, v pogovorih z gledalci, ki na vzhodu iščejo nekakšne historične povezave, so dosti bolj senzibilni, pozorni in odprti, medtem ko na zahodu gledajo bolj estetiki vidik (smeh). Če pa gremo še dlje, npr. do Južne Amerike, pa smo spet povsem drugje.

V zadnjem času se ukvarjate tudi s fotografijami in fotogrami, tako svojih predstav kot na splošno. Kakšno je razmerje med plesom, časom, gibanjem?

Zdaj delam poskuse. Risanje na odru je mogoče. Prav tako ustvarjanje nekih vizualnih prostorov, ki so blizu instalacijam in kipom. Fotografija pa je povsem druga stvar, te še nisem dognal. Nekajkrat sem jo uvedel na oder, ampak to je najtežji odnos z gledališčem kot izraz.

Zakaj, ker gre za trenutek?

Trenutek, ja. Fotografija se brani odra. Ne vem še točno, zaradi česa (smeh), ampak bom še našel.


FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Pogovor se je nadaljeval s soavtorjem uprizoritve Les Corbeaux, glasbenim multipraktikom Akoshem Szelevényjem, ki prihaja iz Madžarske in je zadnja leta Nadjev sodelavec v več predstavah.


Kako ste začeli z delom za Les Corbeaux?

Najprej so me povabili na festival, kjer naj bi svojo glasbo predstavil v povezavi z gibom. Z Josefom sva medtem gostovala v tujini z neko drugo predstavo in sem ga vprašal, če je za. Že po desetih minutah razpravljanja o treh ali štirih idejah, in povsem brez vaje, je predstava oživela. Potem sva imela nekaj tednov za vajo, v tem času sva poskušala razvijati idejo in prostor svobode, kjer niti on ne pleše niti jaz ne igram.

Z Josefom Nadjem ste sodelovali v več uprizoritvah. Kako ponavadi poteka proces dela? 

Za Josefa je zelo pomembna prva ideja za predstavo. Zame pa je zelo pomembno, da izhajam iz improvizacije, ker omogoča, da je v predstavah vedno prisotno nekaj novega, živega. Gre za mešanico strukture, ki vedno ostaja ista, in hkrati dopušča prostor svobode za ustvarjanje z improvizacijo in interakcijo z Josefom pa tudi za nepredvidljive stvari, napake, nezgode. Tokrat je na primer izbira instrumentov vnaprej določena, ampak sama glasba je improvizirana.

Kaj pa v primeru, da delate z več plesalci? Je struktura bolj fiksirana?

Ne nujno. Glasba omogoča večjo svobodo kot ples. V vsako uprizoritev poskušamo vključiti vsaj minimalen del improvizacije, čeprav si lahko predstavljate, da je kaj takega zelo naporno v primeru npr. štirih plesalcev in štirih glasbenikov. Potrebujemo strukturo, ampak zelo pomembna je neka mera svobode. Mislim, da lahko z improvizacijo dosežeš občutek majhnosti in omogočiš stvarem, da se zgodijo oziroma da preprosto so.

Kako z Josefom Nadjem komunicirata med predstavo? V tem času sta gotovo razvila nek skupen jezik?

Ja, ampak pravzaprav ne potrebujeva dosti besed za komunikacijo. Lahko gre za vizualno idejo ali le preblisk. Izvirava s področja iste reke [Tisa, op. a.], mislim, da je to zelo pomembno izhodišče: naša dežela, reka in hitrost njenega toka, celotno življenje ob reki; vse to je vedno inspiracija za ustvarjanje.

So tudi vrane ena od teh skupnih točk?

Tudi.

Prej sem spraševala Josefa Nadja, če morda lokacija, kje igrate – bodisi vzhod bodisi zahod – vpliva na odziv publike?

Mislim, da ne gre toliko za vprašanje zahoda ali vzhoda, ampak za vprašanje pravega trenutka z določenimi ljudmi v določenem gledališču. Želel bi se približati resnici tistega trenutka. Improvizacija sicer ne omogoča, da jo najdemo, ampak mislim, da omogoča, da se temu približujemo.


Hvala Bari Kolenc za inspiracijo.

Mladi levi

Povezani dogodki

Simona Sušec, 19. 8. 2011
Domine v Ljubljani
Nika Leskovšek, SiGledal, 22. 8. 2011
AntiGONa na sodobnem Agonu
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 8. 2011
Zagate politične umetnosti – in iskanje rešitev, prvi del
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2011
Izključevalne politike
Irina Lešnik, SiGledal, 29. 8. 2011
Naravnost iz levjega žrela ...
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2011
Med nama s Tejo Rebo in Lejo Jurišić
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2011
Med nama s Tejo Rebo in Lejo Jurišić
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 10. 2010
Škodljiva neškodljivost zgolj komičnega
Nika Leskovšek, SiGledal, 8. 12. 2012
Napraviti monodramo je, kot bi odprl »kafič«