»Dragi obiskovalci! Nocoj bom vaš kapitan. Preden se odpravimo na potovanje, naj vas opomnim, da ste se sami odločili potovati v francoskem jeziku, a brez skrbi. Veter je ugoden, vode so mirne, zato kar z mano – na pot!« Predstava Mešam zrak se ne prične v trenutku, ko ugasnejo luči v dvorani, ko se odstre zastor na odru, ko se občinstvo zbere v tišini v pričakovanju vstopa v dogajanje … Gledalci vstopijo s preprostim povabilom na pot, opremljeni z osnovnimi navodili (v angleškem jeziku) in popotnim priročnikom (v tem primeru gre za slovenski prevod delčka uprizoritvenega besedila, pri čemer se je izkazala tudi prevajalka Živa Čebulj). Pot vodi skozi stranska vrata na Veliki oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, na začetku še zavit v skoraj popolno temo. Igra svetlobnih utrinkov počasi odstira smer, kamor bodo gledalci potovali. V njej bo nastopala Magali Rousseau s svojimi kovinskimi mehanizmi in presenetljivimi rekviziti, ki lahko vzburijo radovednost starostno raznolikega občinstva. Če so gledalci predstave pred pričetkom pričakovali, da bodo priča dogajanju na odru v varnem zavetju in udobju svojega sedeža, se ta občutek razblini že po prvih minutah. A to ne pomeni, da bodo varnost in zavetje sedeža pogrešali. Prav nasprotno – francoski ustvarjalki uspe na subtilen način povesti gledalce v zgodbo o svojem odraščanju in o tem, kako se je (na)učila leteti. Vsekakor tukaj ni mogoče govoriti o sklenjeni, linearni zgodbi – besedilo, ki spremlja gledalce, je poetično, polno metafor, začinjeno s stilizirano govorico. A ravno takšno govorico predstava oz. popotovanje med presenetljivimi mehanskimi kreaturami, ki vsaka zase in na svojstven način preseneča v tej meri, da se želi gledalec ustaviti in preveriti, kaj poganja te stvore, tudi potrebuje. K fantastičnosti (ali celo fantazijskosti) in iluzionističnosti predstave pripomore vseprisotna glasba Juliena Jouberta, saj se zdi, da zvok klarineta ovija kovinske odmeve scenskih mehanizmov na odru v žametno preobleko. Predstava Mešam zrak, pri kateri je v vlogi režiserke sodelovala tudi Camille Trouvé, ni lutkovna stvaritev v pravem oz. strogem pomenu. Prej gre za preplet poezije, igre senc, fantastičnih podob ter na nek način celo ubrano in nenavadno vodeno razstavo. V vsej tej neoprijemljivosti pojma, za kakšno vrsto gledališča gre, pa je gledalcem zagotovljena vstopnica za domišljijsko popotovanje. Povedano drugače: »Jutri vzletim, jutri zagotovo vzletim – medtem pa mešam zrak …«
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek