Češki režiser Jiří Havelka se skozi svoje lutkovne predstave poigrava z vprašanjem znanosti in človeškega napredka, na čemer sloni tudi uprizoritev Misija X, ki vodi gledalce v preizpraševanje tehnologije in človeških dosežkov na način odsotnosti naracije oziroma točno določene ter dorečene scenarijske zgodbe (predstava je iz tega razloga morda prezahtevna za mlajše otroke in bolj primerna za mladino in odrasle). Ta v Misiji X z zapuščenim astronavtom, ki je prepuščen samemu sebi na neznanem planetu v neskončnem vesolju, prostor dogajanja odpre gledalčevi domišljiji in impresiji, kar se odraža v mnogih raznolikih interpretacijah predstave s strani publike. Čeprav celotna predstava sloni na konceptu, ki je podoben razvpitim in popularnim znanstveno fantastičnim filmom, kot so Apollo 18 (2011), Gravity (2013) in The Martian (2015), pa ta s scensko postavitvijo, predvajano glasbo v ozadju, animatorji in počasnim gibanjem ter dihanjem ročne lutke (ki je izjemno pomirjujoče) ustvari popolno iluzijo vesoljske atmosfere breztežnosti, s čimer se animacijo in igro v lutkarstvu postavi na »next level« spretnosti. To omogoča nekoliko bolj pristno izkušnjo »občutenja« vesoljskega prostora, kot pa jo nudijo omenjeni filmi z digitalnimi računalniškimi predelavami. K temu prispeva tudi kamera na glavi astronavta, kateri lahko gledalci sledijo preko v živo prikazanim zamegljenim posnetkom na odrskem platnu. Kljub temu pa to na trenutke prekinja iluzijo, da se astronavt nahaja na planetu v vesolju, ker je kamera pogosto usmerjena v tla, ki niso posebej skladna s celotno sceno in zaodrje, kjer se vidijo kartoni, ozadje scene in animatorji (ti sicer na posnetkih delujejo kot nekakšni vesoljci). To se na nek način lahko poveže tudi z eno izmed izpostavljenih idej v predstavi, da se človek pri doseganju zastavljenih ciljev ne more vedno popolnoma zanašati na tehnologijo. Čeprav mu tehnološki pripomočki lahko pomagajo do podvigov, pa so človekov razum, trud, odločnost in vztrajnost ključne determinante, ki mu omogočajo premagovanje različnih ovir v življenju, kot se to pokaže skozi predstavo. Kljub temu pa človek skozi življenje, ki ima veliko vzponov in padcev, ne more vsega doseči popolnoma sam, izoliran od drugih in ostalih okoliščin lastnega delovanja, saj mu pretirana samota ne omogoča jasno reflektirati dogajanja okoli sebe. Hkrati pa lahko takšen poudarek na individualnosti posameznika utrjuje egoizem človeka z željo po podrejanju in obvladovanju vsakega neznanega okolja, pri čemer pozablja, da ni večji od narave same, ter da ga lahko naravne sile presegajo. S tem predstava Misija X daje prostor gledalcem, da se vprašajo, kakšno vlogo ima človek v naravi ob danih življenjskih pogojih.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek