Klara Vulikić, 13. 9. 2016

Eins. Zwei. Drei. Življenje.

Festivalski blog – Lutke 2016: Refleksija

Foto: Arhiv Nordic Puppet Ambassadors

Predstava samo za eno osebo. Zid zgrajen s kovčki, v katerih se nahajajo skrivni svetovi. V ta intimen svet vdre gledalec. En kovček na osebo. Gledalec je povabljen v manjšo sobo, v kateri se v petnajstih minutah odvije izredno emocionalno popotovanje po tragičnih posledicah vojne, vendar predstava nudi tudi zavedanje o napačnih življenjskih odločitvah posameznika, ki ga lahko privedejo v nesrečno, žalostno psihološko stanje. Igra, ki se prične z živahno atmosfero, svetlo sobo napolnjeno s plišastim medvedkom in barvnimi oblačili, pohajkovanju po mestu in opazovanju sočloveka, najstniško ljubeznijo, ostro prekine srečo in pozitivnost v ozračju z glasnim »Eins, zwei, drei,… eintausend,… zweitausend.« Mesto se počasi izprazne, najstniška ljubezen je bila usodno ločena – slišimo lahko samo še glasove obupane deklice, ki neuspešno išče svojo drugo polovico. Nadaljno vdiranje v svetove v kovčkih je temačno in osamljeno. Plišasti medvedek sedaj obleži na tleh in ne referira več na otroško nedolžnost in srečo. Barve postanejo temačne, zidovi so sivi, hladni. Vrata za vrati se odpirajo, vendar ni znaka o optimizmu, življenju ali sreči. Lutka čepi sama v sobi s kamnenimi zidovi, umazanimi tli, v kotu, s hrbtom obrnjenim proti gledalcu. Življenje ni več tako enostavno, čar nevedenja in radovednosti se spreobrne v kruto realnost spoznanja in v izgubo želje po raziskovanju.

Finska režija Outi Sippole in izvajalke Linde Lemmetty pusti grenak priokus, saj zaradi izvedbe samo za eno osebo pusti veliko prostora za subjektivno doživljanje in razmišljanje o prizorih. Ob koncu je gledalec soočen s kovčkom, v katerem se pojavi večje število oseb. Sedaj gorijo zvezde, ki pa naznanjajo melanholijo in sentimentalnost, vendar tudi te zvezde počasi izgubijo svoj žar in ostane samo tema. Gledalčeva pozornost je preusmerjena na pot na tleh, posuto s stopinjami človeka, ki vodi proti izhodu. Stopinje pa postajajo vse bolj blede, dokler se dokončno ne prekinejo, pot pa še ostaja. Ostale stopinje tej poti doda gledalec, dokler dokončno ne izstopi iz sobe. In po koncu predstave, se le-ta še vedno nadaljuje, saj se v notranjosti soočamo z vsem, kar nam je bilo prikazano in kar smo na podlagi naših osebnih izkušenj doživljali. Gledalec obmolči v lastni temi in upa, da bodo zvezde ponovno zažarele.

***

Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2016.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
Who do you see when you look at yourself?
Klara Vulikić, 12. 9. 2016
Mesto za vsakogar
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
Kokakolonizacija razmišljanja
Maša Jazbec, 11. 9. 2016
Požigalec živi na severu
Nuša Simončič, 12. 9. 2016
Zgodovina je nova sedanjost
Nuša Simončič, 13. 9. 2016
Svoboda ob delu ali pobeg v smrt?
Tjaša Bertoncelj, 13. 9. 2016
Pobeg
Tajda Hlačar, 13. 9. 2016
O tem, kaj je potem
Tjaša Bertoncelj, 12. 9. 2016
Taborišče v lutkah
Tjaša Bertoncelj, 11. 9. 2016
Čarobni odhod
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
V otroštvu – v delavnici – v svetu
Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
SAM DOMA. Sezona 1., epizoda 3.
Valentina Hajdinjak, 11. 9. 2016
Človek vs. narava
Maša Jazbec, 14. 9. 2016
Polet na planet domišljije
Tajda Hlačar, 14. 9. 2016
Odbita gotska grozljivka
Valentina Hajdinjak, Tjaša Bertoncelj, 15. 9. 2016
Intervju: Miha Golob
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Monopolna neumnost belega človeka
Nuša Simončič, 15. 9. 2016
Za vedno skupaj
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Tunel nelagodja
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
V otroštvu – v delavnici – v svetu
Klara Vulikić, 12. 9. 2016
Mesto za vsakogar
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
Kokakolonizacija razmišljanja