Ulična inštalacija Prostor v glavi, projekt nizozemskega Electric Circusa, gledalcem vseh starosti nudi dvominutno, samostojno doživetje ustvarjanja in domišljije Mirjam Langemeijer in Freda Abelsa, hkrati pa gledalcu prepušča popolnoma lastno doživetje in dojemanje kratkega dogajanja. Opazovalec si na glavo povezne velik, kartonast model glave, v kateremu lahko opazuje premikanje lutk in dogajanje. Gre za izolirano izkušnjo, saj smo v času, ki ga prebijemo pod pokrovom glave, odmaknjeni od zunanjih glasov in zvokov, svetlobe in okoliškega dogajanja.
Glede na dvominutno dolžino treh zgodb, ki so nam ponujene, smo z ustvarjalcema opravili dvominutni intervju, ki je na ažuren in zabaven način omogočil vpogled v izvirno idejo projekta Prostor v glavi in njun pogled na gledališče ter lutkarstvo.
Kratek pogovor z avtorjema
Kako ste sploh prišli na tako zanimivo idejo gromozanskih glav in kateri razlogi so prevladali pri izbiranju tematike in motivov, katerim lahko gledalec sledi znotraj Prostora v glavi?
Ideja se nama je posvetila ob razmišljanju, kako bi lahko gledalcu ponudila enkratno, izjemno doživetje, ki mu ga v nekem določenem času sodelovanja ni potrebno deliti z drugimi. Pri izbiri tem sva se nanašala na lastne želje in na to, kar se nama je zdelo pomembno prikazati občinstvu. Prva glava, v kateri nastopa ena sama lutka, je med občinstvom izzvala različne odzive, ljudje pa jo večinoma dojemajo kot babico, starejšo gospo ali pa celo strah vzbujajočo lutko. Najin namen pa je bil ustvariti lutko, ki izgleda realistično, z mnogimi detajli, poudarek pa smo dali na njen nasmeh, saj je bila glavna želja za prvo demonstracijo pristen nasmešek. V drugi glavi sva želela prikazati nekakšno napako, ki se lahko zgodi na tehnološkem področju in seveda zahteva tudi popravilo, na tej točki pa smo lahko uvedli robota, ki se s tem popravilom ukvarja. Tretja glava pa prikazuje morje in morsko deklico, tu pa smo predvsem želeli ustvariti pomirjujoč landscape, ki bi imel sproščujoče učinke na gledalca.
Kako to, da ste se odločili za zunanjo (poulično) in ne notranjo postavitev projekta?
Predvsem zato, ker se rajši odločamo za ulično gledališče. Razlog za to se skriva v odprtosti in v tem, da privabi ljudi, ki se sicer morda ne bi udeležili takšnega ogleda. Namen gledališča je v tem, da je dostopen vsem. Prav tako smo opazili, da so ljudje ob uličnih instalacijah bolj sproščeni in iskreni v komentiranju naših stvaritev.
Kratka refleksija dosedanjega dogajanja na letošnjem festivalu LUTKE …
Festival je super, vsebuje zelo bogat in raznovrsten program, mnogo bolj, kot smo prvotno pričakovali. Uživamo v spoznavanju ostalih umetnikov in ustvarjalcev in v odkrivanju novih predstav.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek