Predstava Plastični junaki ustvarjalca Ariela Dorona nam ponudi zanimivo gledališko izkušnjo. Celotna scena obsega samo mizo in stol, zgodba pa se pripoveduje preko uporabe plišastih in plastičnih igrač, telefona in tablic. Gledalec tako dobi vtis, kot da se je zasnova prezentacije ustvarjalcu razvila že v otroških letih, saj na prvi pogled sledimo samo igri v otroški sobi. Na mizi nastopajo plastični vojaki, ki so stalno v gibanju – trenirajo, izpolnjujejo ukaze in se borijo. Z uporabo plišastega tigra, barbik in Skype konference, gledalec postopoma začne povezovati ideje v ozadju scenarija v širši kontekst, vendar je ta kontekst popolnoma prepuščen opazovalčevemu razmišljanju in dojemanju sveta, saj animator ne želi vsiliti svojega prepričanja na publiko, ampak jo želi spodbuditi h kritičnemu razmišljanju. Z uporabo naštetih predmetov, komičnih vložkov in igralčeve neverbalne komunikacije z občinstvom, predstava prevzame mnogo bolj svetlo atmosfero, kot ji dejansko pripada. Spopada se z vprašanji vojne, črednega nagona, neodločnega posameznika, potrošništva in spolnosti. Četudi se skozi potek odrskega dogajanja zazna kritiko vojne in izkoriščanja vojakov, smešenje potrošniške družbe ter polemiziranje s poželenjem in seksom, samo dogajanje ne ponudi globljega uvida v želeno kritiko, saj so nekateri resnejši elementi podani zelo subtilno ali pa potisnjeni v ozadje, v ospredje pa stopi humor, ki resnejših problemov ne želi obravnavati zavzeto.
Ravno v temu pa se paradoksno kaže čar predstave, saj humor omili zavedanje vsakdanje krutosti in nepravičnosti v svetu, tako da preusmeri našo pozornost na bolj lahkotne in trivialne misli, ki nas – podobno kot mediji in politična javnost – zmanipulirajo v zmanjšanje lastne družbene angažiranosti in sodelovanja. Publika se tako smeji animatorjevemu pitju Coca Cole, Skype pogovoru med barbiko, ki prevzame vlogo žene in vpoklicanim vojakom, ki prevzame vlogo moža in drugačnim poklicnim željam vojakov. Ob koncu predstave animator sproži krohot z nenamernim ubojem neškodljivega živega bitja in postavitvijo nove vojaške baze na tem območju, z zapičenjem zastave v truplo pa že izzove nervozen, neiskren smeh. Za piko na i zaključi z vojaškim pozdravom, katerega spremlja glasba, ki preizprašuje pomen vojne in uporaba živahnih, hipnotičnih barv luči. Predstava tako svoj polni pomen dobi šele v trenutku, ko se gledalec zave lastnih reakcij na prizore in pride do spoznanja, da se način reagiranja v občinstvu razlikuje v zelo majhni meri. In tu izvedba dobi svojo polno moč, saj animator na viden način kritizira našo pasivnost in pogosto zanemarjanje zavedanja, da legitimna kritika in kritično razmišljanje nista možna brez samokritike.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek