Otroško igrišče barv in magnetov
V okviru mednarodnega festivala Lutke 2016 so si obiskovalci lahko ogledali lutkovno predstavo z naslovom mali modri in mali rumeni, ki je na 8. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela nagrado za izvirno vizualno adaptacijo slikanice, na mednarodnem 48. Pif festivalu v Zagrebu pa več različnih nagrad, med drugim tudi nagrado za tehnologijo in režijo, za katero je bil odgovoren Miha Golob. Nekaj več o njegovem delovanju, nastajajočih projektih ter o ideji in ozadju nastanka omenjene predstave smo dobili priložnost pogovoriti se kar z njim samim.
Za katero občinstvo je ustvarjanje in režiranje predstav večji izziv – za otroke ali odrasle?
Ponavadi rečemo, da ne delamo za občinstvo, ampak gre bolj za to, kar je tebi samemu všeč. Razlika je v tem, da v otroški predstavi iščeš v sebi otroka, v predstavi za odrasle pa iščeš v sebi bolj odraslega. Definitivno pa je oboje dobrodošel izziv.
Kaj vas je pripeljalo do lutkarstva?
V srednji šoli sem za študij lutkarstva v Pragi imel že vse pripravljeno in prevedeno za prijavo, ampak se potem za to nisem odločil. Predmetni teater me je tako vedno zanimal. Tudi v dramskem teatru sem scenografijo večkrat delal sam in to je neka stvar, ki sem si jo že dlje časa želel delati. Z mariborskim lutkovnim teatrom pa je prišlo do priložnosti, da smo izvedli lutkovno predstavo mali modri in mali rumeni.
Idejo za oblikovanje omenjene lutkovne predstave ste črpali iz priljubljene slikanice Little Blue and Little Yellow nizozemskega ilustratorja Lea Lionni-ja. Kaj vas je v slikanici posebej navdihnilo?
Slikanica je bila super inspiracija za vse skupaj. Ena izmed stvari, ki me je pri slikanici najbolj pritegnila in izzvala, je eksperiment mešanja modre in rumene barve. To je eden izmed prvih eksperimentov, s katerim se prvič soočiš kot otrok, zato sem predstavo sestavljal predvsem okoli ideje, koliko je tukaj prisotnega raziskovanja in koliko je entuziazma v odkrivanju malih stvari. To sem pretransformiral tako, da sem želel poiskati nekakšen poligon, otroško igrišče, ker so barve same po sebi neko otroško igrišče – tako kot list papirja. V tem je tudi čar, saj v sodobnem digitalnem svetu pozabljamo na analogna igrala.
V predstavi se večji del učinka na otroke in njihovo očaranje doseže z uporabljenimi magneti pri animaciji – kaj vas je spodbudilo k njihovi uporabi?
Magnet je fascinantna stvar, je ena izmed otroških stvari, ki me je od nekdaj fascinirala in sem se z njo tudi igral. Magnet preprosto spada v otroški asortiman fascinacij.
Ste si celotno predstavo zamislili takoj v začetku njenega ustvarjanja, ali je rasla postopoma z vajami?
Ideja za platno, na katerega se bo metalo barve, je bila prisotna takoj. V začetku so bila zamišljena celo tri platna in več uporabljenih barv skozi igro, vendar so se v teatru prestrašili, da bomo teater preveč zapackali, zaradi česar smo idejo nekoliko omilili. Želel sem preseganje tega, kaj otroku dovolimo: že na začetku predstave je moment z barvo in čopičem, kjer je tudi reakcija – je nekaj, česar doma ne smeš. Če bi imel doma vedro polno barve, bi z veseljem naredil isto, da vidim, kako izgleda takšna scena.
Kaj je osnovno sporočilo predstave?
Gre za popoln izdelek avtorja Lionnija – bolje ne more biti. V slikanici je že združil zgodbo identitete z barvami, zato je konceptualno in vsebinsko to popolna slikanica, popoln umetniški izdelek, iz katerega lahko črpaš sporočila in ideje. Slikanica je nastala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času segregacije v Ameriki, zato njena aktualnost ni naključje, avtor je točno vedel, kaj piše. Danes pa se njena aktualnost kaže recimo v povezavi z družbenimi vprašanji, ki se nanašajo na istospolnost, raso ali druge identitetne označevalce. Tako smo prišli tudi do nekakšnega logičnega in nevsiljenega zaključka predstave z mavrico kot nadgradnjo slikanice.
Ali pripravljate tudi kakšen nov projekt, ki si ga bomo v kratkem lahko ogledali?
Trenutno delamo predstavo v Lutkovnem gledališču Maribor, ki bo premiero doživela oktobra letos. Delamo jo po slikanici Pobalinska pujsa ilustratorke Manice Musil, ki je prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino na Knjižnem sejmu v Ljubljani. Mislim, da je to za nas nekaj novega na področju slikanice, nekakšna pot stran od tega, kar smo delali pri predstavi mali modri in mali rumeni, predvsem zaradi uporabljenega materiala (filc), zaradi česar sem vedno bolj navdušen. Naslednji lutkovni projekt pa je v Lutkovnem gledališču Ljubljana z naslovom Akvarij, kjer je neke vrste kopalna kad kot peskovnik, eno izmed otroških igrišč, v katerem se otrok prvič začne igrati. Premierna uprizoritev Akvarija bo februarja naslednje leto.
Pogovarjali sta se Valentina Hajdinjak in Tjaša Bertoncelj
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek