Predstava, ki za svojo sceno uporabi samo temen, zaprt prostor z grobimi tli in človeka – manjšo lutko, ki se je znašla ujeta v tem prostoru. Milje, v izvrstni izvedbi Renauda Herbina, se sooča s pobegom lutke iz utesnjujočega prostora. Ti pobegi so vsakič neuspešni, saj se tik pred izstopom pojavi nevidna sila, ki lutko potisne nazaj na začetno točko in jo pri tem večkrat tudi podre na tla. V začetku lahko še sledimo optimistični volji osrednje figure, s tem ko nenehno vstaja in se trudi vedno znova in znova. Vendar zaprt prostor ne ostaja več samo fizičen, ampak prevzame tudi obliko psihične omejitve. V ozadju tiha glasba izkazuje obupanje in nemoč. Svet, v katerem se nahaja lutka, začne toneti v vodi pritiska, temu pritisku pa podleže tudi lutka. Četudi se trudi ostati nad gladino, ga globina vode požre in na koncu spet izbruhne na trdna tla, tokrat že popolnoma izčrpanega, komaj dihajočega in ujetega v temačnost prostora in lastnih misli. Herbin animira lutko, prepleteno z vrvicami, z višine na odličen in realističen način. Prevzame misijo lutke, neutrudno ji skuša pomagati s pobegom, skuša jo odrešiti pred potopom in vliti dovolj volje za ponovne poskuse. Z mesta na katerem se nahaja animator padajo kapljice pota, ki izenačijo poskuse lutke in animatorja, in ju strnejo v eno celoto. Kljub uspešni postavitvi atmosfere, fascinantne animacije in splošne dovršenosti, pa absurdnost, ki jo želijo preko glasbe, osvetlitve in izvedbe podati gledalcu, ne doseže svojega učinka. Opazovalec lahko tako večkrat spregleda lutko in njena poskušanja in se preveč osredotoča na animatorja ter opazovanje poteka njegove animacije. Igra se tako odlikuje z nenavadnim konceptom in idejo, animatorskim ustvarjanjem in postavitvijo atmosfere prek glasbe ali odsotnosti le-te in osvetlitvijo, vendar v gledalcu zapusti prazen prostor zaradi stalnega ponavljanja zgodbene niti in neuspehom, da bi se gledalec lahko v celoti fokusiral samo na lutko in njene poskuse. Vendar je kljub naštetim pomankljivostim predstava vredna ogleda, saj ji v nekaterih trenutkih uspe zelo dobro izpostaviti vprašanja eksistence, človeške utesnjenosti in vprašanj metafizike.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek