Tajda Hlačar, 13. 9. 2016

O tem, kaj je potem

Festivalski blog – Lutke 2016: Refleksija
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana z naslovom Račka, Smrt in tulipan, zasnovana po zgodbi Wolfa Erlbrucha, v ospredje postavi temo smrti. Ta je v predstavah, namenjenim otrokom, pogosto odrinjena na obrobje. Zgodba nam prek nenavadnega prijateljstva med račko in poosebljeno smrtjo da misliti o minljivosti življenja. Račka se ne more izogniti svoji radovednosti, zato smrt nenehno sprašuje, kakšno je življenje po smrti in kaj bo z mlako, ko nje več ne bo. Njun odnos se, zaradi račkinega spoznanja, da smrt doleti vsa živa bitja, nekoliko skrha, a njuna medsebojna bližina je neizbežna. Zgodba nam približa dejstvo, da bo tako kot za račko tudi za vsakega izmed nas prišla zima, zapadel bo rahel sneg in tudi mi se bomo odšli pogret k smrti.

V ospredju predstave je senčno gledališče, že prepoznavni znak italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija, ki prevzame tudi mesto scenografa in oblikovalca luči. Menjavanje platen različnih dimenzij in osvetlitev z različnih zornih kotov pripomore k temu, da bi lahko predstavo poimenovali tudi predstava senc. Senčni lutki sta izdelani (Federica Ferrari) po motivih Erlbruchtejeve zgodbe, tudi tulipan, ki ga lahko razumemo kot ponazoritev prehoda od življenja k smrti. Igro senc razbijejo vmesni momenti žive igre, ki predstavi dodajo večjo dinamičnost. S pomočjo preproste kostumografije – oranžnega šala in copat ter črnih rokavic in s tulipanom v roki – gledalec lažje sledi sami zgodbi. Z neposrednim nagovarjanjem občinstva in monologi nam animatorki (Asja Kahrimanović, Martina Maurič Lazar) temo smrti približata na še bolj intimen način. Zaradi vidnosti animatork in same igre je prehod za platno in nadaljnje animiranje račke oziroma smrti na začetku morda begajoče. Scena je preprosta – babmusove palice, ki ponazarjajo drevesa in služijo za napenjanje platen, nekaj preprostih klopc in mlaka. A zdi se, da je njena preprostost tu z namenom. V osredju je namreč zgodba in način podajanja le-te. Ustvarjalci lutkovnih predstav za otroke se temi smrti, zaradi kočljivosti, kako jo na primeren način podati otrokom, pogosto izogibajo. Ustvarjalcem te predstave s komičnimi besednimi vložki in s pesmijo (Mitja Vrhovnik Smrekar, Jera Ivanc), ki služi kot neke vrsta uvodna in zaključna »špica«, uspe skorajda nemogoče. Prek prijateljstva med račko in smrtjo nam, brez vsakega olepševanja, prikrivanja, a vseeno z veliko mero občutka, poetičnosti, intimnosti in ganljivosti pripovedujejo o tem, kaj je potem.

***

Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2016.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
Who do you see when you look at yourself?
Klara Vulikić, 12. 9. 2016
Mesto za vsakogar
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
Kokakolonizacija razmišljanja
Maša Jazbec, 11. 9. 2016
Požigalec živi na severu
Nuša Simončič, 12. 9. 2016
Zgodovina je nova sedanjost
Tjaša Bertoncelj, 12. 9. 2016
Taborišče v lutkah
Tjaša Bertoncelj, 11. 9. 2016
Čarobni odhod
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
V otroštvu – v delavnici – v svetu
Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
SAM DOMA. Sezona 1., epizoda 3.
Valentina Hajdinjak, 11. 9. 2016
Človek vs. narava
Tjaša Bertoncelj, 13. 9. 2016
Pobeg
Nuša Simončič, 13. 9. 2016
Svoboda ob delu ali pobeg v smrt?
Klara Vulikić, 13. 9. 2016
Eins. Zwei. Drei. Življenje.
Maša Jazbec, 14. 9. 2016
Polet na planet domišljije
Tajda Hlačar, 14. 9. 2016
Odbita gotska grozljivka
Valentina Hajdinjak, Tjaša Bertoncelj, 15. 9. 2016
Intervju: Miha Golob
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Monopolna neumnost belega človeka
Nuša Simončič, 15. 9. 2016
Za vedno skupaj
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Tunel nelagodja
Tajda Hlačar, 14. 9. 2016
Odbita gotska grozljivka