Ko govorimo o gostujočih predstavah v sklopu festivalov uprizoritvenih umetnosti, je izredno pomembno, kako se organizatorji odločajo, kam, v kateri prostor umestiti povabljene ustvarjalce. Ni namreč samoumevno, da bo vsak prostor, ki ga ponuja festivalsko gledališče, povsem ustrezalo naravi in zahtevam gostujoče predstave. Izbira Stare elektrarne za uprizoritev t. i. lutkovnega baleta pod naslovom Man anam ke Rostam bovad pahlavan ali Svojo slavo sem podedoval po Rostamu, se je izkazala za dobro odločitev. Visok strop, črne stene, kulturno-zgodovinski pečat Stare elektrarne, tovarniško vzdušje in pritajen hlad znotraj dvorane omogočajo, da se gledalec prepusti podobi, v katero vstopi ob začetku uprizoritve.
Gledalec namreč zre v lestvico plastenk z vodo na zadnji steni, pritrjene z vrvmi in preko škripcev povezane z ustvarjalcem na eni strani in s kovinsko lutko na drugi strani odra. Ustvarjalca in z njim povezano (ali bolje, nanj navezano) lutko v človeški velikosti na tleh ločita dva črtkana trikotnika, ki se sekata v presečišču. In ravno v tem presečišču bo prišlo do edinega fizičnega stika oz. dotika ustvarjalca s sebi podobno in nasproti sebi postavljeno lutko. Iranski koreograf in vsestranski ustvarjalec Ali Moini tekom uprizoritve vzpostavlja očesni stik z lutko, a se je vse do trenutka, ko prične v presečišču trikotnikov lutko, sestavljeno iz kovinskih magnetskih palic, razstavljati in na lutkine ude pričvrščevati kose surovega mesa, ne dotakne.
Predstava iransko-francoske skupine Compagnie selon l’heure, v kateri igrata močno vlogo tudi lučno in glasbeno oblikovanje, gledalca postavlja pred trojno vprašanje; nenehno ga sooča s pojmi konstrukcije, dekonstrukcije in rekonstrukcije. Če je konstrukcija nekaj, kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt, nekaj, kar pomeni uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike oz. tehnično izvedbo take zamisli, nekaj, kar označuje zgradbo, ustroj ali kompozicijo, potem lahko rečemo, da je gledalec v prvi vrsti priča konstrukciji na uprizoritvenem odru. Ali Moini, avtor koncepta o lutkovnem baletu, je vpet v ustroj žičnate in gravitacijske igre. Medtem ko se bori s silo teže, pri čemer je vsak njegov gib skorajda do potankosti premo sorazmerno preslikan v gibe mehanične lutke, se njegova tehničnost izvajanja polagoma povezuje v ritem industrialne elektro glasbe, ki ga mestoma prekinja beli šum.
Tekom naraščajočega tempa in napetosti med plesalcem-človekom in plesalcem-lutko se gledalcu v ozadju izrisuje podoba premikajočih se plastenk vode, ki spominjajo na velike mehanične orgle. A celotno konstruiranje prekinja element dekonstrukcije. Ples človeka in lutke namreč ni dovolj, da bi dosegli popolno sožitje človeka s svojim posnemovalcem, lutko. Zavoljo tega je treba lutko preobraziti, jo razstaviti in ji nadeti novo obliko, ji ponuditi nov način uresničitve s tem, da jo Moini obloži s kosi surovega mesa. Vendar je tovrstni poskus počlovečenja mehanične in kovinsko hladne lutke dovolj, da se animator (plesalec) in animirani (posnemajoča lutka) najdeta v ustreznem presečišču?
Naslov predstave Man anam ke Rostam bovad pahlavan bi v slovenščini pomenil Svojo slavo sem podedoval po Rostamu. Rostam v iransko-perzijski kulturi označuje mitološkega junaka, velikega bojevnika, ki venomer stopa po robu sveta človeških in božanskih sil. Na svojem popotovanju se Rostam tudi poslužuje uspeha drugih, prisvaja si njihove vrline in sposobnosti. Če na uprizorjeno pogledamo s tega (mitološkega) zornega kota, potem Ali Moini opozarja na pomen subjektove identitete in subjektov odnos do objekta.
Mar je človek res lahko tisti, ki lahko predmet (v tem primeru, mehanično lutko) ustroji po svoji podobi? Kdo je tisti, ki si želi prisvojiti lastnosti nekoga drugega? Kakšen je potemtakem odnos človeka do svoje mehanične preslikave?
Zdi se, da avtor predstave kliče po slednjem: plesni konstrukciji in meseni dekonstrukciji lahko sledi le še poskus rekonstrukcije. A ta človeka in lutko ne bo več povezovala preko kompleksne žičnate strukture, temveč bo prekinila njun ples. Človek (plesalec) bo slekel svoj žičnati plašč in za sabo pustil v kose razstavljeno, demontirano lutko. Človek se bo rekonstruiral, poskusil ponovno ustrojiti sam v sebi, za sabo pa pustil vprašanje: kdo ali kaj je sploh še zmožen čiste stvaritve, neomadeževane iznajdbe? Ali v tem svetu še obstaja čisti stvaritelj ali pa smo vsi potomci Rostama, ki prav tako kot on dedujemo slavo naših prednikov in venomer hlepimo po nečem novem?
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek