Sprva je le mirno morje, pokazatelj začetka razhajanja, misel, ki počasi raste in vabi par. Od njega se skušata odvrniti, a spet se pojavi kot blago dejstvo, ki se mu je težko izogniti. »Živa« obleka privede, da Ona izgine za razkrivajočo zaveso v vse bolj razburkano morje, naga in za trenutek osvobojena. Začne se ples ljubezni in odhoda. Režiser Kalle Nio, ki igra tudi moški lik, se poigrava z elementi čarovnije, sodobnega cirkusa, plesa in vizualnega gledališča. S predmetnim gledališčem se notranje stanje posameznika razkrije v zunanjih, »oživelih« in začaranih predmetih: plašč ima svoje gibanje, neodvisno od človeka, ki ga duši, ne spusti ter kaže na stisko ob izgubljanju. Minimalistična scenografska črno-siva podlaga služi kot ozadje za menjavanje različnih prizorišč: od preproste pogrnjene mize pred zagrnjeno zaveso, do izsekov filmskih projekcij Michelangela Antonionija na tilu, lepljivosti v kvadratu zrcal ter bolj kompleksne izdelanosti iluzije z zrcalnimi dimenzijami. S tako podlago in odlično igro Kalle Nia ter Vere Selene Tegelman spremljamo nežno igro plesa s klavirsko spremljavo kot zadnji poskus oprijemanja ljubezni. Za trenutek on drži njo in ona njega … A zavesa je premočna, spet odkriva nevihto in z njo razhod. Vse bolj vodi v bledeči spomin na magični spoj dveh teles. Spoj različnih elementov naredi predstavo za nekaj zelo posebnega. Zvoki vode in nevihta sta vedno prisotna, kot je prisoten tisti boj proti njej – čudoviti boj za ohranitev delcev ljubezni. Poezija gibov nas pusti le popolnoma prevzete.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek