Lutkovna predstava V delavnici, belgijskega ustvarjalca Alaina Moreaua, na izviren in včasih tudi bizaren ter nepričakovan način, prikaže koncept predmetnega gledališča. Igra je namenjena otrokom po osmemu letu starosti, vendar je odraslemu gledalcu očitno, da skuša skozi zgodbo opozoriti na pretekle in aktualne probleme, prav tako pa se poslužuje dvoumnih prizorov, ki jih mlajše občinstvo smatra kot nedolžne, starejši pa lahko opazimo vzporednice s perečimi simboli družbe, med drugim tudi uporabo drog, manipuliranja in nadzora. Animatorki Angela Malvasi in Yannick Duret vdahneta v lutko, ki je bila prvotno brez glave, življenje. Preko uporabe stiroporja, žage, barve in čopiča ustvarita na videz prijaznega in srčnega subjekta, ki pa je po spletu okoliščin nadomeščen z agresivnim in zloveščim primerkom živega bitja, kar želi poudariti tudi subjekt sam, s tem ko si mrzlično nariše jezne in namrščene obrvi. Predstava je sicer brez besed, vendar animatorki venomer proizvajata glasove, ki dajejo vtis dejanskega pogovora. Vzpostavita odlično in dinamično komunikacijo s publiko, same s seboj in z lutko. Uspešno jima uspe porušiti mejo med animatorjem in lutko, saj komunicirata z lutko, lutka pa preko objemov, poljubov in nasmehov komunicira z njima. Ta uspeh se kaže predvsem v tem, da sta animatorki na odru neprenehoma vidno prisotni, gledalec pa se ne obremenjuje z ločevanjem dejanskih oseb in lutke. Predstava večkrat izzove smeh z uporabo komičnih elementov in šok z uporabo nepričakovanih, relativno nesprejemljivih vsebin, kot je bil denimo nacistični salut. Teh vsebin pa se ne poslužuje neokusno in vulgarno, saj želi odraslemu občinstvu nakazati na razmerje med animatorkama in lutko, ki je lahko smatrano za nadzarovalen in svobodo odjemajoč odnos, saj lutka pred našimi očmi oživi, ne pripada pa ji svobodna volja in delovanje. V tej kratki igri, trajajoči le 18 minut, se lutka prelevi v figuro nadzornika, diktatorja, ki preko uporabe nasilja in groženj, skuša prevzeti vodstvo odrskega dogajanja. To odrsko dogajanje pa se postopoma začne pretakati v ekstreme, ki se skozi potek zgodovine odražajo v naši družbi, hkrati pa uspejo ostati delno prikriti in otroški publiki ne odvzamejo ideje nedolžnosti ter spodbujanja k lastnemu ustvarjanju in domišljiji. Predstava je opremljena tudi z glasbo, za katero je poskrbel Max Vandervorst, in da celotni igri še bolj dinamičen in hudomušen tempo. Zasedbi uspe gledalcu ponuditi možnost lastne interpretacije, humorja, domišljije, ustvarjanja in kritične refleksije, ki lutkovno predstavo zaokrožijo v izredno netradicionalno ter inovativno.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek