Miha Javornik je profesor na Oddelku za slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo magistrsko nalogo je posvetil romanu Mihaila A. Bulgakova Mojster in Margareta, doktorat pa mitologizaciji v ruskem pripovedništvu dvajsetega stoletja. Za gledališki list uprizoritve je odgovarjal na nekatera vprašanja, ki so se ekipi porajala med samim procesom razčlembe romana.

V kakšnem odnosu je bilo delo Bulgakova do takratnih družbenih razmer (stalinizma, represije in podobno) oziroma kako so takratne družbene razmere vplivale na njegovo ustvarjanje?

V ustvarjanju Bulgakova moramo ločiti več faz. Prva je vezana na obdobje kaosa (revolucionarno vrenje), ko se Bulgakov odloča, ali se bo še naprej posvečal zdravniški službi in nadaljeval duhovno krščansko tradicijo svoje rodbine iz Kijeva, kar zelo jasno predstavi v prvem (avtobiografskem) romanu življenja z naslovom Bela garda, ali se bo posvetil pisateljevanju in prešel na boljševistično stran. Odloči se za slednje in sprejme poklic pisatelja, kar ga vodi v nenehno raziskovanje fenomena sovjetske oblasti – od tod satira ter (fantastična) groteska v feljtonih, prozi in dramatiki. Za drugo fazo je značilna kritična drža do stalinizma, kar porodi, da ga boljševistična oblast začne umeščati med t. i. sopotnike, ki jih je budno nadzorovala, a jim je bilo vseeno omogočeno pisati.

Kako lahko ta roman beremo danes oziroma kako ga lahko projiciramo na današnjo družbo?

Roman je v današnjem času nedvomno odraz univerzalnega razumevanja odnosov v družbah, in to ne glede na družbeno ureditev. V svoji sporočilnosti je tako aktualen za različne epohe – vprašanje je le, ali se raziskovalec večplastnega oz. enciklopedičnega Bulgakovovega romana tega zaveda. Izkušnjam v gledaliških uprizoritvah (če se osredotočam le na slovenske) te kompleksnosti doslej ni uspelo predstaviti, kaj šele razrešiti osnovnih vozlišč.

Poleg družbene kritičnosti pa je v romanu močno prisoten tudi avtobiografski element. Kako se ta manifestira skozi samo zgodbo?

Nedvomno gre za podobnost z likom mojstra, ki ga tako kot Bulgakova zaznamuje strah pred Onim. Mojster se znajde v umobolnici, podobne duševne bolezni pa so periodično zaznamovale Bulgakova in pustile sled v strukturi romana ter tudi v njegovem življenju – iz zgodovine je znano, da je Bulgakov na smrtni postelji še narekoval zadnjo verzijo romana. Ne nazadnje se podobnost kaže tudi v prostorskih koordinatah, saj se Woland s svojo svito vseli v stanovanje št. 56 na Vrtni ulici 302b v Moskvi, kjer je stanoval Bulgakov in kjer je danes njegov muzej.

Bi lahko rekli, da je bistvena stalnica Bulgakovovih del konflikt med individuumom in zunanjim svetom? Kako se kaže v romanu?

Ta romantični konflikt zaznamuje večino Bulgakovovega ustvarjanja. Svobodno razmišljujoč umetnik s svojim individualnim izrazom je vedno na poti oblastni normi. V Mojstru in Margareti se kaže tako v moskovski kot jeršalaimski pripovedi, kar je odločilnega pomena, saj se ta konflikt zgodovinsko ponavlja kot stalnica. Mojster je nevede v konfliktu s sovjetsko normo, Ivan Bezdomni se mora učitinorme, ampak zaradi srečanja z mojstrom in nečisto silo postane profesor zgodovine in je potemtakem osrednji lik te ravni Bulgakovovega bildungs romana. V jeršalaimski zgodbi je žrtev zunanjega sveta (oblasti v Rimu) prokurator JudejePoncij Pilat in mora zato, ker se je uklonil pred njo (strahopetnost), čakati na odrešenje samega tvorca romana o Ponciju Pilatu.

Se strinjate s tezo, da je roman v funkciji utemeljevanja dejstva, da umetnost ne gori?

Umetnost lahko gori in je v zgodovini tudi gorela (tudi mojster zažge svoj roman), pomembno je, da rokopisi ne gorijo – kaj so ti rokopisi, je vedno plod domišljene dramaturške interpretacije.

Kakšno vlogo imajo sanje v tem romanu?

Gre za tipično romantično motivacijo,s katero vzpostavi dvosvetnost – v sanjah se skrivajo nezavedno, intuitivno spoznanje, resnica in umetniška rešitev pred dejanskostjo – zunanjim svetom. Vzporedni svet, ki postaja kot sanje bolj resničen kot resničnost sama.

V članku (M. A. Bulgakov – umetnost in zgodovina, fiktivno ali realno) zapišete, da odrešitev mojstra in Margarete lahko iščemo šele v svetu utopije. Kako to sovpada z njegovo obravnavo zla in dobrega?

Samo v umetniškem svetu obstaja ravnovesje med zlim in dobrim, kakšen je dejanski svet, pokažeta predstava »Črna magija« in njeno razkrinkavanje.

Kako bi na kratko razložili vlogo Margarete?

Margareta je večplasten lik: je utelešenje večne ženstvenosti, naivna Faustova Marjetka, je muza in je kraljica Margot na polnočnem plesu pri Wolandu (to asociira z imenom katoliške princese Margarete/Margot, poročene s Henrikom III. Navarskim, protestantom, kar je botrovalo šentjernejski noči, ki se je spremenila v pobesnelo klanje protestantov).

Imate morda razlago za preplete med liki, kot sta Stravinski in Woland?

Med liki je ogromno prepletov, ki so ambivalentni – v njih je videti del drugega lika (recimo mojster – Pilat, Bezdomni – Levi Matej ipd.). Nemško ime za satana, Woland/Faland, po mojem nima konkretne veze s Stravinskim, razen v toliko, kolikor je omenjeni ruski skladatelj leta 1917 napisal Vojakovo zgodbo, t. i. mimo-dramo, v kateri ima zelo pomembno vlogo suita Hudičev ples (1920, imenovana Triumfalni marš hudiča, s katero se delo konča). Treba je omeniti, da sta Stravinski in ruski skladatelj Rimski-Korsakov (v romanu Rimski) sodelovala in da je francoski skladatelj Berlioz (urednik Masolita v romanu) leta 1846 že napisal delo po motivih Goethejevega Fausta (katerega odlomek ni naključno postavljen v moto romana Mojster in Margareta) La Damnation de Faust.

Kakšen položaj ima gledališče Variete v romanu?

Gledališče Variete (kjer naj bi – kot ime nakazuje – imeli predvsem lahkotne varietejske predstave) se v romanu spreminja v dvoje: 1. gre za dvosvetnost oz. ambivalentnost, kjer se v gledališču (fikciji) ustvarja šele prava resnica (podobno kot v mojstrovem romanu o Ponciju Pilatu, ki postaja zgodovina); 2. gre za podobo theatrum mundi, kjer naj bi se razreševala ontološka vprašanja človekove eksistence – pri Bulgakovu seveda na humoren/smešen način ...

V romanu je prisotna groteskna podoba moskovske pisateljske srenje v Domu Gribojedova: kaže na privilegiran segment družbe prek literarnega dogajanja in s tem povezano korupcijo in instrument nadzora. Ali se tudi tu kaže osebna nota Bulgakova?

Dom Gribojedova je sedež slovstvenega združenja Masolit, kjer so se zbirali sovjetski konformistični pisatelji. Restavracija se je dejansko imenovala Dom Hercena. Gre po vsej verjetnosti za Bulgakovovo parodijo, saj je bilo v tem domu/restavraciji glavno opravilo gastronomsko uživanje v okusih izborne hrane, ki so jo stregli. V ruščini priimek Gribojedov asociira na kulinariko – na jesti gobe (grib pomeni goba).

Kaj Bulgakov zagovarja v svojih delih?

Umetniško svobodo, ki pa je plod pretanjenega poznavanja zgodovinskih in umetniških dejstev.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)