O tjulnju
Vsak človek, vsaka žival in vsaka stvar ima dušo. To razumejo predvsem nam nerazumljiva, pozabljena, a še vedno živeča ljudstva, ki v rokah držijo niti obstanka kolektivnega nezavednega kulturnega spomina. Od njih lahko izvemo in se ob njih zavemo, da obstajajo drugačni načini komunikacije, kot je jezik. In tako, kot razumejo Samiji “čaranje” s pomočjo joika, razumemo v Tjulnju čaranje s pomočjo papirja, luči in igrivih glasbenih kompozicij. Tu živali, zgodbe in legende nastajajo in izginjajo v zmečkanem papirju. Igralci jih ustvarjajo iz nič, iz igre presenetljivih metamorfoz, katere del postane tudi gledalec. Ta lahko sam izbira, ali bo sledil raziskovanju severa, zgodbam, glasbi ali ... čustvom. Tudi temu vidiku se, ob nežni osrednji zgodbi o odnosu človeka do sobitja (tjulnja), ne moremo izogniti. Vsak človek je tudi tjulenj. In vsak tjulenj človek.
O Joiku
Joik je nekaj edinstvenega, nekaj, kar je zelo težko razložiti in opisati. Najlažje bi ga opredelili kot glasbenokulturni izraz Samijev. Gre za nekakšno peto pesem, vendar pa je joik veliko, veliko več kot to. Joik se ne poje, ampak se joika. Pesmi niso opisne, ampak obujajo in prikličejo osebo, stvar ali dogodek in jih s tem oživijo.
Joik se širi po ustnem izročilu in muzikologi pravijo, da gre celo za eno najstarejših glasbenih oblik kulture v Evropi. Zven joika se lahko primerja z zvenom pesmi ameriških Indijancev, ki izhajajo iz šamanskih kultov. Joikanje pa je najpogostejše ob spremljavi bobnov.
Joik je osebno izpovedne ali spiritualne narave, velikokrat je posvečen neki osebi, živali, pokrajini. Pripovedujejo, da ko se oseba rodi, dobi svoj joik in ta ga spremlja za zmeraj.
O Samijih/Laponcih
Na obrobju sodobne civilizacije je še vedno mogoče najti skupine ljudi, ki s svojim načinom življenja ohranjajo povezave z generacijami preteklih stoletij ter globoko spoštovanje in navezanost na naravo. Takšno avtohtono ljudstvo so Samiji ali Laponci, ki so v številnih delih Skandinavije ohranili svoj lovski in nomadski način življenja. Pastirji s šotori lavvu še dandanes sledijo severnim jelenom pri njihovih selitvah, vendar slednjim dopuščajo, da jim pot narekujejo njihove navade in potrebe. Jeleni ostajajo pomemben simbol njihove identitete in še vedno jim na svojevrsten način pristrižejo del ušesa. Bogata kulturna in naravna dediščina Samijev pa je bila stoletja izpostavljena diskriminaciji, represiji in vse močnejšemu potiskanju na sever. Dandanes so Samiji bolj priznani in upoštevani, imajo več pravic, še vedno pa se spoprijemajo s težavami, ki so posledica izkoriščanja njihovega naravnega okolja ter načina življenja in poseganja vanj.
O gledališču objekta in materialnem gledališču
V gledališču objekta neki predmet postavimo pred gledalca. Ta v igri z animatorjem oživi in postane odrski junak. Pri tem igrajo ključno vlogo lastnosti predmeta, fizične in tudi uporabne ter – posledično – simbolne. Naloga animatorja je, da kot otrok v igri najde gibanje, ki je v predmetu implicitno. Gledališče objekta označujejo metafore, humor in poetično razmišljanje.
Z gledališčem predmeta povezujemo tudi “material teater“ (gledališče snovi), ki se od prvega razlikuje po tem, da se material v času predstave ves čas spreminja. Pred gledalcem nastajajo podobe z močno asociativno in simbolno vrednostjo. Animator je v isti osebi tudi likovnik, saj poleg tega, da oživlja neživo snov, svoje junake med predstavo sproti oblikuje.
Povezava: PDF Gledališkega lista