Sem prebrala tri tekste – Sen 59 (Tibor Hrs Pandur), Jaz, žrtev (Simona Semenič), Neke noči neke deklice nekje umirajo (Katja Gorečan) – in zdaj sedim z razklenjenim utripom in stisnjenimi pljuči, pa kaplje polzijo in razmišljam in potem spet malo ne, ker želim samo čutiti in bivati z vsemi besedami in slikami, ki so se zatolkle vame. Skušam nekaj napisati, pa je to silno težko, ker ko te nekaj tako privleče nase – in je še sveže v tebi in telo buta od življenja, ki si ga vzel vase s prebiranjem in s temi ljudmi, ki so zapisali besedo, in nosijo svet, in znajo ubesediti življenje, in so v tem tako demonsko dobri, da se zgodi "kot da bi čutila bolečino nekoga drugega in vedela, da je moja" (Sen 59, Tibor Hrs Pandur) – se zdi vsaka beseda, ki jo najdeš, nezadostna. Preprosto si želim, da vse te tekste preberete, ker so močni in lepi, in ker znajo dobro ravnati z bivanjem. Upam, da vas bom zmogla z zapisanim k temu povabiti.
V Sen 59 sem se spustila počasi in me je božalo in rukalo in me je imelo, da bi se v črke zapodila in se vanje shranila, ker je ritem neznosno stvaren in so besede take, da jih čisto zares čutiš na koži. Ker je vse storjeno z neznosno nežnostjo, da potem samo še bolj opija in pribija. Ker se dviguje nad in črpa iz podtalja in me je metalo, ker sem tudi jaz že to živela in bi še kdaj, s kom. Ker je tekoča ljubezen med dvema in ker je naštimano tako, da se spomniš, in da boli, ampak veš, da to pač tako je. In ker sta ONA in ON, ki bi lahko bila ON in ON ali ONA in ONA, pa bi vse ostalo enako.
Potem je prišla Jaz, žrtev, ki me je zbudila iz sna, kot da bi me nekdo hudo lopnil po glavi s titansko palico in je odmevalo in odmeva še zdaj. Krvavo, surovo, brutalno, da mi je pregriznilo kite in razdrobilo žile. In tako hitro je vse šlo, da se mi je zazdelo, da je moje telo, ki vse to doživlja. In potem sem se vprašala, kaj je moje telo, in sem se spomnila, da je Tomaž Šalamun zapisal ''A veš, tudi trpljenje zgnije in ostane prah. Meja je moje živo telo'', in sem vedela, da sem z branjem dobila predse podobo polnokrvnega človeka, ki ga grd, nepravičen in zahrbten vsakdan tolče z vseh smeri – da se ti dvigne misel: zakaj je obstoj tak, da človeka lahko vse to pritisne, če pridodamo, da se niti sam ni smel odločiti, da bo postal človek – ampak vseeno krene dalje, še kar hodi naprej, da si potem verjameš, da tako pač je, da je to življenje, da je to pot, in veš, da "ne postoji put do sreće, put je sreća" (Jaz, žrtev, Simona Semenič). In še čisto resno se zamisliš nad tem, kakšno razkošje je zdravje in kako nihče od nas nima pojma, kakšne bitke bijejo ostali, ki jih vsakodnevno srečujemo, in pomisliš, da si včasih res majhen, vase zazrt, pritlehen stvor, ki se mu dozdeva, da je njemu najhuje in da ga nihče ne razume.
No, potem me je tekst Neke noči neke deklice nekje umirajo spet vzel v tak svet, ki se ga moram spominjati in ga nositi, ki ga nosimo vse ženske in je globoko zapisan v nas. In sem bosonoga mala čarodejka tekla z njim in tekla in tekla, da mi je sape zmanjkovalo, in vse spet občutila tako čvrsto, da sem se želela zakleniti pred svetom in zbežati v neobljuden gozd k modri starki – zdravilki, da me pestuje in boža in neguje, sploh pa, da mi reče, da bo vse v redu, da je obstoj božanska komedija, in da smo vsi velike odprte rane, ki se počasi celijo in upajo, da jih ne bodo drugi še bolj razširili, pač pa da jih bo nekdo zmogel sprejeti. Vse razgrnjene besede so kot nekakšni uroki, vidoviti očividci pa tudi smrtonosne črne sence, ki se dvigujejo nad človekom in ga odpirajo in potem je še zapisan, med drugimi čudovitimi verzi, verz, ki me še zdaj lovi in bi lahko bil najlepši verz na svetu, pa je zaradi zgodbe, v kateri počiva najstrašnejši "spal bom s tabo in svojega boga vtisnil vate".
Vsi trije pisci so naredili tako, da se je zgodil obred, da se je življenje pokazalo kot proces, da se je poezija ali širše – umetnost pokazala kot največja nujnost, ki nam pomaga, da premagamo zgodovino, če ne drugega lastno, in kot nekaj, kar shrani vse – kar je bilo, kar je in bo – vase in pretoči v silo spreobrnjenja.
Zahvaljujem se Tini Resman, študentki igre na AGRFT, za predajo štafetne palice in z njo besede. Jaz jo prepuščam Anji Prusnik, ki je moja kri, moj dom, neverjetno nadarjena ženska in nekdo, ki zna zajeti resničnost.
Povezave: