Od nekdaj me v gledališkem smislu privlači nasilje, ker me vedno znova izredno uspešno stresa iz hlač ravnodušnosti. Izjemno me torej frustrira, ko se uporaba nasilja na odru ali filmskem platnu ne uspe povzdigniti nad brezplodno in celo nevarno glorifikacijo ala ˝because it's so much fun, Jan, get it˝ (tebe gledam, Tarantino).
Drama Alisa/Alica je drama o nasilju. Sledimo Magdi, zakompleksani ženski srednjih let, ki že 20 let vsak večer čaka moža, da bi se vrnil od ljubimk, in Alisi, begunki iz Bosne, ki je izgubila vse in zdaj živi v Magdini kletki kot njena služkinja. Njun odnos je zaznamovan z motivom psihičnega mučenja, ki pa nikakor ni zgolj enostransko. Pravzaprav bi lahko trdili, da je kar celotna drama prežeta s tem motivom, ker absolutno vsi liki (poleg Magde in Alise spremljamo še Magdino prijateljico Zlato in njenega moža Ljuba ter Magdinega moža Vitomirja) na neki točki nad nekom izvajajo psihično nasilje.
Kar neizmerno cenim pri tem delu, je kompleksnost likov, ki jo je avtorica dosegla. Potočnjakova s pretanjenimi neskladji v replikah in obnašanjem likov pokaže, da v odnosih nikoli nič ni črno-belo, da je določiti krivca in žrtev mnogo težje, kot bi si lahko mislili, in tako prekrasno ilustrira večni trn v peti, ki ga poznamo pod imenom la condition humaine. Ljudje smo pač res hodeče podzavesti, ki si tega dejstva samim sebi ne zmoremo, ne želimo ali včasih ne drznemo priznati. Travme nas silijo v neskončno vračanje k začaranemu krogu vzorcev, a prekinitev enega ne naznanja svobode, temveč prej začetek novega.
Skratka, no spoilers, preberite delo, krasno je, joj, prejoj, prav koprnim po tem, da bi videla kakšno uprizoritev ali v kakšni celo sodelovala!
Čast štafetne palice sem prejela od kolegice Anke Eržen, predajam pa jo kolegu Alexu Devetaku, krasnemu prijatelju, odličnemu pesniku, nadarjenemu dramatiku, angažiranemu študentu, skratka pravemu fantu od fare. Uživaj v branju, Alček, pa zglasi se že enkrat na kavi!
Povezava: Draga Potočnjak: Alisa, Alica