V nedeljo smo se zbrali v dvorani Vetrinjskega dvora z namenom, da se seznanimo s svežimi publikacijami zavoda Maska in kulturno-umetniškega društva Zrakogled. V pogovoru z Manjo Gatalo so se nam predstavili štirje gostje. Prvi je govoril Tomaž Kraigher, ki je predstavil knjigo Ko se zgodi ples/ Zapisi, dokumenti, spomini (Maska, 2016) v kateri je na približno tristo straneh v različnih oblikah predstavljeno življenje plesalke, koreografinje, vélike pedagoginje in pionirke sodobnega plesa pri nas, Tomaževe matere, Žive Kraigher. S pomočjo Živinih učenk – Neje Kos, Brede Kroflič, Gordane Schmidt in pa Amelie Kraigher (Maska), Nine Meško (JSKD) in likovnega urednika Dušana Muca je Tomaž posthumno uredil Živine dnevniške zapiske, fotografije, kritke, še ne slišane zgodbe, razvoj njene plesne metode, skratka zajetno gmoto izredno kvalitetnega, pomembnega materiala, ki se postavlja kot prvo knjižno delo in v celoti ter zelo nazorno orisuje sceno sodobnega plesa od 30. pa do 90. let prejšnjega stoletja v Sloveniji. Urednica Amelia Kraigher je v nadaljevanju kot zanimivo izpostavila še knjigo Družbena koreografija (Maska, 2017) avtorja Andrewa Hewitta. Avtor v njej razširja pojem koreografije in jo misli skozi razne družbene in politične strukture, hkrati se ukvarja z bistvenimi obdobji iz zgodovine plesa in nam ponuja vpogled v mehanizem scenskih umetnosti z izrazito mero sociološke in filozofske razsežnosti. Omenjena je bila še Maska, časopis za scenske umetnosti, ki tokrat obravnava gledališče animiranih form in zgodovino Tanztheatra. Sledil je Zrakogled s Simono Semenič, eno najbolj prepoznavnih slovenskih dramatičark, performerk in dobitnico treh Grumovih nagrad, ter urednikom Gašperjem Malejem. Spregovorila sta o Simoninem esejistično-romanesknem prvencu Me slišiš? (Zrakogled, 2017), ki vsebuje tri avtobiograske drame (za njih je izvedla tudi performanse) Jaz žrtev (2007), Še me dej (2009) in Drugič (2014), v katerih avtorica s pomočjo romanesknih didaskalij, komentarjev in refleksij vstopa v prostor bralca oz. gledalca in v njih problematizira denimo proces prijavljanja projektov na razne inštance. Brezkompromisno razgali tudi osebno stisko ob soočenju z raznimi bolezenskimi diagnozami, ki še danes ostajajo, čeravno zadevajo vse človeštvo, izrazito tabuizirane in se o njih težko govori. Prijeten in zelo informativen enourni pogovor je zaključila Simona z branjem odlomka iz svoje knjige.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: