Krik. Krik strahu. Krik sramu. Morilski krik. Samomorilski krik. Fetišistični krik. Krik izgube bližnjega. Brezposelni krik. Krik kot ne morem več. Krik kot ne morem več, da ne morem več. Krik kot prvi impulz. Krik kot glas. Krik kot beseda. Krik kot pesem. Krik kot začetek gledališča. In tu nastopi igralec. Kabaretni klovn. Vez med fikcijo na odru in občinstvom. Tisti, ki nas na subtilen in humoren način posrka v igro življenja. Kjer so nenavadni ljudje navadni. Kjer je nenormalno precej normalno. Kjer je absurd čisto logičen. Kar me zastrašujoče preveč spominja na lastni vsakdan.
Dramski tekst avtorja Nebojše Pop-Tasića me je pritegnil že s samim poetičnim naslovom – Zakaj ptiči pojejo? Sicer nepretenciozno napisano besedilo ironično preizprašuje človeka. Alternacijo človeka, ki obstaja za štirimi stenami, kjer smo sami in mnogokrat osamljeni in kjer se v največji meri razkrije naša, včasih najgloblja notranjost, in človeka, ki skuša ugajati ali pa se vsaj prilagajati družbenim konvencijam in normam ter kot tako kričeče, trpeče in ne izražajoče se bitje, polno samega sebe, živi svoj rutinski vsakdan in kot tempirana bomba išče oziroma čaka na odrešitev, ki je po mojem mnenju avtor v besedilu nikoli zares ne aplicira, temveč namiguje na neskončno in ponavljajočo se paradigmo ujetosti, nepretočnosti, spominjajočo na zadušno atmosfero Grumove Goge.
Vprašanja, ki jih avtor odpira v besedilu, si že nekaj časa zastavljam tudi sam. Kaj se skriva za na videz urejeno družbo? Kaj je tisto najgloblje v nas, ki nas tako duši? Kako globoko je to brezno? Kako to vpliva na naše delovanje zunaj zasebnega? Kje so odtočni ventili in kako jih sprostiti? Kam nas to vodi? Zakaj ljudje (neprestano) kričimo?
Vedno sem se spraševal: zakaj ptiči pojejo? In ali sploh pojejo? Vrabci, lastovke, sinice … Kakor da nič ne skrivajo. Kakor da vse, kar mislijo, povejo. Ah, to je neumnost.
Zahvaljujem se Urši Majcen za malce dodatnega adrenalinskega izziva.
Štafetno palico predajam dobri prijateljici in sošolki Tini Resman, ker me s svojim razmišljanjem vedno znova opomni, da ima en list dve strani. Palico predajam tudi cenjenemu prijatelju Galu Oblaku, ki me s svojo voljo in svobodomiselnostjo ob vsaki priložnosti navdihuje.
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Zakaj ptiči pojejo