Zahvaljujem se Iztoku Jerebu, prijatelju, soigralcu in avtorju za nominacijo. Z veseljem sem sprejela izziv in odpotovala v svet sodobne slovenske dramatike.
»Kaj se zgodi, ko se dvigalo ustavi in ugasnejo luči?« Že sama misel na to, da bi ostala ujeta v dvigalu, me zmrazi. Če pomislim zbrano in logično, vem, da mi zraka ne bi zmanjkalo. Dvigalo pa samo od sebe najbrž tudi ne bi padlo dol ...
Vseeno pa me, ko pridem v kakšno starejšo, še malo škripajočo kabino, malo stisne. Počutim se tesnobno in komaj čakam, da pridem ven. Prav zato me je drama zamikala že, ko sem prebrala prvi stavek, v opisu vsebine. Kaj se torej zgodi, ko se dvigalo zares ustavi? Poleg tega zmanjka elektrike, ugasnejo luči. En mobitel je prazen, drugi nimajo signala. Gumb za alarm ne dela in nenadoma si ujet v klavstrofobično majhnem prostoru. Poleg tega nisi sam, s svojimi mislimi, ki jih lahko relativno dobro nadziraš, ampak z XY številom oseb, ki jih ne poznaš in si primoran z njimi, v tej nevsakdanji situaciji, navezati stik. Prav pred tem preizkusom se znajdejo Jakob, Mili, Saška, Marko, Pavle in Klara. V dvigalu, za osem oseb.
»Jakob: Samo brez panike. Samo brez panike.«
»Saška: Nekaj hladnega me je oplazilo po roki.«
»Pavle: Pa kaj je zdaj to za ena pizdarija?«
»Marko: Meni se nikamor ne mudi.«
»Mili: Ima morda kdo klavstrofobijo?«
»Klara: Takšna tema. V takšni temi ti lahko mimogrede kdo kaj sune.«
In ker je tema, nihče ne ve, kdo je kdo, kdo je s kom, kdo je kje in koliko jih je. Zato je najpametnejša zamisel, da se vsi preštejejo, organizirajo in se spoznajo. Besedilo me je s svojimi živimi, sarkastičnimi, včasih komično-strašljivimi, predvsem pa nepredvidljivimi dialogi med udeleženci takoj priklenilo nase. Skozi dramo spoznamo zelo resnične osebe in njihove nadvse zanimive značaje. Nekateri bolj, drugi manj spretno krmarijo skozi situacijo, v kateri so se znašli.
Vse skupaj pa se dodatno zaplete, ko:
»Klara: Spusti krik. Aaa!!!!«
»Jakob: Kaj je?«
»Saška: Jezus mili, kako sem se ustrašila.«
»Klara: Nekdo … nekdo je še tukaj …«
»Jakob: Kdo?«
»Klara: Ne vem … hotela sem podat steklenico naprej in sem zadela ob nekoga …«
»Jakob: To ni mogoče. Vsi smo se prešteli.«
»Klara: Vseeno.«
V dvigalu je poleg njih še nekdo. Med odkrivanjem, kdo je duh v prostoru, se sprostijo vse zavore, temperatura naraste. Naši ujetniki pa odvržejo maske in se pokažejo v pravi luči. Z željo, da vam razkrijem čim manj vsebine, zaključujem. Priporočam!
Štafeto predajam v branje kolegici in ustvarjalki Gaji Vudrag, za nov poletni izziv.
Povezava: Peter Semolič: Dvigalo