Po dolgem premisleku in brskanju po bazi sem se odločil za dramo Za naše mlade dame Dragice Potočnjak. Rad bi se zahvalil predragi Gaji Vudrag za nominacijo, s katero me je »spodbudila«, da ponovno preberem dramo, ki je zame ena najboljših dram sodobne slovenske dramatike, in me spomnila, da premalo časa posvečam branju dramatike.
Drama Za naše mlade dame mi je zelo blizu, kajti počne prav to, kar bi po mojem mnenju morala početi vsa umetnost, še posebno dramatika in z njo gledališče: na oder postavi skrbno potlačene in zamolčane skrivnosti, s katerimi družbi postavi ogledalo. Drama zastavlja vprašanja, s katerimi se nočemo soočiti, pred katerimi bežimo. To med drugim pravi tudi sama avtorica v pogovoru s Slavkom Pezdirjem (objavljeno v Delu 30. oktobra 2008): »Rada iščem in odpiram nove teme. Vedno znova me preseneča, kadar se s svojimi besedili dotikam tem, ki pri nas še niso bile obravnavane, saj sama v izhodiščih svojega pisanja ne razmišljam o tem. Potem pa se mi vedno postavlja vprašanje, zakaj določene teme še niso bile obravnavane. Zakaj bežimo pred njimi?«
Drama se na prvi pogled zdi že slišana zgodba: disfunkcionalna družina, alkohol, moški na poziciji moči, spolne zlorabe, umor. Zgodba, o kateri vsak dan poročajo mediji; zgodba, ki se dogaja za zaprtimi vrati sosedovega stanovanja. Drama ta zaprta vrata odpre na stežaj in nam prikaže vse razsežnosti te intimne tragike. Smiselno uporabljena je tudi sama struktura drame, ki nas z nenehnim časovnim preskakovanjem opominja, da je taka zgodba sestavljena iz malih, na videz nepomembnih prizorov, ki skupaj sestavljajo tragično celoto.
A drama gre še stopničko višje: s pomočjo stranskih likov, ki predstavljajo triado verske, izvršne in sodne oblasti, nam potrdi domnevo, da kot družba še vedno ne znamo pravilno odgovoriti na tovrstno nasilje, kajti Borisovo dejanje ostaja nekaznovano. Leti 2017 in 2018 sta nedvomno leti #MeToo in podobnih gibanj, s katerimi se počasi, a vztrajno odpirajo že omenjena zaprta vrata, čeprav z drugega zornega kota kot drama Za naše mlade dame. Gibanje se v Sloveniji razširja počasneje kot marsikje drugje, kar dokazuje, da se kot družba res ne znamo in nočemo soočiti s takimi zgodbami, pred njimi raje bežimo. Eno takih zgodb nam pripoveduje prav drama Za naše mlade dame.
Štafetno palico predajam Veroniki Šoster, doktorski študentki primerjalne književnosti, ki se sicer poklicno ukvarja predvsem s poezijo. Z njo sem se do sedaj premalo pogovarjal o dramatiki, zato me še toliko bolj zanima, katero besedilo bo izbrala in zakaj.
Povezava: Draga Potočnjak: Za naše mlade dame