Rada bi se zahvalila dramaturginji in prijateljici Taji Lesjak Šilak, da mi je zaupala predajo štafetne igre.
V branje bi priporočila dramsko besedilo dramatičarke Ize Strehar z naslovom Hlod na avtocesti. To je zagotovo ena najboljših slovenskih dram mlade generacije, ker prime za roko vse tiste zbegance, ki iščemo odgovore na prevečkrat zastavljena vprašanja. In ker se nam včasih zazdi, da gre svet mimo nas, medtem ko stojimo na mestu. Ker ne vemo točno, ali prehitevamo čas ali čas prehiteva nas. Ker ne vemo točno, kaj bo, ko odpremo oči. In kakšna je smrt in kaj bo po njej in kaj iščemo in kaj smo izgubili, medtem ko smo čakali, da po dežju posveti tisto obljubljeno sonce.
V življenju izgubljeni Izini liki se enako sprašujejo o vsem mogočem in nemogočem ter iščejo svoje mesto v svetu in času, v katerega morda sploh ne spadajo. Tekst, ki ga avtorica označi kot »poljubna drama o izpraznjenosti forme in odsotnosti smisla«, ves čas spremlja občutek, da se je mehanizem sveta nekje pokvaril in se ne vrti več (prav). Obstali smo na točki, ki ne dopušča alternative, in prav to nas najbolj bega.
»Kaj pa, če se čez pet let zbudim in bo moje življenje na popolnoma isti točki kot trenutno? Kaj pa, če se čez deset let zbudim in bo moje življenje na popolnoma isti točki kot trenutno? Kaj pa, če se čez petdeset let zbudim in bo moje življenje na popolnoma isti točki kot trenutno?« (Zoja, 10. prizor)
Drama je močna prav zato, ker ne ponuja rešitve/odgovora, ampak neusmiljeno sprašuje in na trenutke prav grozljivo točno opiše notranji svet človeka, najintimnejše odnose in razpad celotnega sistema. Dramski tekst z zanimivim, meni živo predstavljivim naslovom, mestoma brutalno zareže s svojo iskrenostjo, ne prizanaša ljubezni, partnerskim odnosom ali mladosti na sploh. Čas v drami skače iz sedanjosti v preteklost in naprej v prihodnost, zanimiva sta preplet resničnega in sanjskega sveta ter preplet dialoških prizorov s prizori notranjih monologov, ki še posebej izstopajo. Vsekakor tekst ponuja vznemirljivo strukturo gledališčenja, ki ne ostaja trdo zaprta v zgodbi (zaporedju dogodkov), ampak prepušča ustvarjalcem uprizoritve odprte roke za kakršnokoli interpretacijo in avtorski akcent.
Osrednja zgodba je razpadajoči ljubezenski odnos med Zojo in Miranom (oba okrog 30 let). Odnos razpada, ker nima smisla in ker mogoče nikoli ni imel smisla. Edini smisel, ki mogoče še ostane, je obstati skupaj, saj je strah pred samoto menda eden največjih človekovih strahov poleg smrti. Spremljamo odnos, s katerim se lahko poistovetimo skoraj vsi in ki se projicira na večji, mnogo večji, družbeni problem – nihilistično naravnano mlado družbo. V dramo vstopimo, ko je upanje že skoraj ugasnilo in nam ostane le še naštevanje gmote jalovih razlogov. Ljubezen se je nekje izgubila, nekje je ostala pozabljena. Skupaj z Zojo in drugimi liki smo postavljeni na točko življenja »reši se, kdor se more« in to je tisto, kar je pri Hlodu na avtocesti tako pretresljivo. Mladi, ki so ujeti v nekakšnem nihilističnem vrtincu in sanjarijo o prihodnosti in preteklosti, kjer je vse lepše kot tukaj in zdaj. Tudi apokalipsa je lepša od tukaj in zdaj. In to je grozljivka današnjega sveta, ki ne sme ostati večno pod masko prisiljenega nasmeška in pod preprogo udobja.
Pri Izinem pisanju me nemalokrat spreleti srh, ko nekatere (četudi nekoliko fantazijske) situacije tako precizno opiše, da se pred očmi zavrtijo jasne sekvence, ki dosežejo vrhunec v Zojinem opisu svojih sanj:
»Sanjala sem, da sem se sprehajala po mestu. Iz žepa sem vzela cigarete in si eno dala v usta. Potem sem sklonila glavo in prižgala cigareto. Ko sem dvignila pogled, sem ugotovila, da se je v treh sekundah, kar nisem gledala, svet podrl. Okoli mene so bile porušene stavbe in mrtvi ljudje, jaz pa sem stala sredi vsega tistega nereda s prižganim čikom v ustih.« (Zoja, 11. prizor)
Smrt sveta v Zojinem kontekstu ni nujno mračen, je upanje, da se lahko vse skupaj začne na novo, da se lahko začne boljši in lepši svet.
Štafeto branja predajam študentu dramaturgije in prijatelju Jaku Smerkolju, ki tudi sam piše odlične drame, in igralcu Andražu Jugu, katerega ustvarjanje in iskrenost zelo spoštujem.
Povezava: Iza Strehar: Hlod na avtocesti