Danes sem sanjala, da sem gola ležala na postelji iz jasmina. Njegovi cvetovi so me nežno božali in za seboj puščali drobne kapljice rose, ki so se počasi stekale v vsak najmanjši kotiček mojega telesa. Izpod svilene odeje cvetov se je iz niča izvila roka, moška ali ženska, in dlan položila na mojo dojko. Začela je drseti nižje, počasi in neizbežno, da me je umila v tej rosi. Do mednožja. Jutro je in zbudila sem se z nevzdržno željo po dotiku. Ta soba. Ta ženska. Ti boki. Ti naši odnosi.
To jabolko, zlato, besedilo Simone Semenič, ne postavlja velike začetnice, vzpostavlja pa pod kožo krvavega človeka s fantazijami, napakami in poželenjem. Nas same. Žensko z moškim in žensko z žensko. V naslovu prepovedan sadež me je v trenutku pritegnil in vprašanje, kje v sebi ter do katere mere sem sposobna zatreti od malih nog naučeno prepoved, se je utrnilo samo od sebe. Kdaj si človek zares dovoli biti mesén? Kje v dotiku se poraja meja med občutenjem in ne občutenjem erotičnega? Avtorica se premišljeno sprehaja po tankem ledu med erotiko in pornografijo, hkrati pa ostaja na ravni igrivosti odnosov, ki se izlijejo v vsakdan posameznika. Drug drugemu podajamo žogico in od vsakega je odvisno, komu in kako bo podal dalje. Perverzna pozicija župnika v besedilu vedno znova preizprašuje dejanja vsakega izmed ženskih likov, ki iz slabe vesti ali osamljenosti izpovedujejo svoje grehe. Pa vendar se greh niti v spovednici ne konča, saj je ta župnik ne glede na svoj stan vseeno moški, celo mlad moški, spregledano mlado meso, ki med nogami kot vsak drug skriva svoj zlati sad. Avtorica z izredno subtilnostjo prehaja iz ene situacije v drugo, ne da bi pri tem morala posegati v prizorišče samo. Skoraj vsaka končna replika kliče po tem, da jo drug lik uporabi v novih okoliščinah. Odnosi se dogajajo na več ravneh hkrati. Ona je poročena z njim, ljubimka z njo, noseča je z drugim, obenem pa v spovednici razlaga svoja spolna nagnjenja. Ko situacija vodi v neizbežno katastrofo, avtorica obrne ploščo in zategne niti sivega vsakdana, kar v povezavi s problemom zaide v absurd − žena možu pove, da je noseča z drugim in da bo otroka obdržala, do spora ne pride, ženska uveljavi svojo voljo in že naslednji trenutek je govora o večerji, kot bi bil povsem normalen večer. Človeška mesenost, ki je globoko v nas zasidrana umazano in grešno, med karakterji skače kot dobro podana ping-pong žogica. Odbija se od ene ženske k drugi, do tretjega moškega in nazaj, z vsemi možnimi kombinacijami in vmesnimi postanki, predvsem v obliki sanjarij, nemalokrat pa zaide neposredno v polje seksa. Vulgarnost in poetičnost gresta z roko v roki.
Drama preizkuša erotične igrice z različnih stališč, čustvenih in fizičnih, ne moralizira, hkrati pa pušča odprta vprašanja in ogromno prostora za mesenost slehernega bralca, kar se mi zdi njena največja kvaliteta.
ko je pa dotik božjega, od zmeraj in za vse, vse
se potopim v morje, da odplakne z mene vso to nesnago, da začutim svoje lepo telo
Zahvaljujem se Juretu Žavbiju za tale pomladni izziv.
Dramsko štafeto predajam v tropolje, in sicer Ani Žunič, ki me vselej opomni, kako pomembno je vztrajati iz projekta v projekt, Žigi Planinšku za nov, svež zaključek semestra, in pa Niki Prusnik Kardum, ki se me skozi Šalamuna in svojo poezijo vselej dotakne s prečudovito zapisanimi besedami.
Povezava: Simona Semenič: to jabolko, zlato