Dolgo sem premišljevala, kaj natančno zame pomeni predaja te štafete, ali bom posegla po tekstih, ki so jih izbrali že kolegi pred menoj, ali pa se bom nagnila k iskanju novih, še ne uveljavljenih avtorjev. Potem pa je prišel na vrsto festival Vzkrik, kjer sem ujela bralno uprizoritev Stopnic v režiji Mojce Madon, in odločitev sploh ni bila več težka.
Stopnice Jake Smerkolja so večplasten tekst, ki je tako vsebinsko kot jezikovno nabit, in to s poezijo samo. Velikokrat se mi sicer zdi, da se ta izraz uporablja v vse prej kot pravilne oz., bolje rečeno, primerne namene, a je na tem mestu edino, kar nekako ubesedi moje misli.
V drami se zelo inovativno in na trenutke duhovito kot dramski lik vzpostavijo stopnice stanovanjske hiše, ki seveda slišijo in vedo vse. Njihov način in pogled na zunanje dogajanje sta intrigantna, bralcu vzbudita vsemogoče kotičke domišljije in hkrati senzibilnost, ki jo premorejo predvsem stopnice same. Drama sicer odpira vprašanja o paleti možnih odnosov, družinskih, partnerskih, stigmatiziranih homoseksualnih, prijateljskih, tipično slovenskih sosedskih … Vse to je zapakirano v pametno napisane dialoge in elipse v časovnem dogajanju, ki jim bralec z lahkoto sledi in si ob prebrani besedi "konec" zaželi, da bi v tej stanovanjski hiši živelo še več ljudi.
Hvala Vanji za predajo štafete, jaz pa jo predajam mladi režiserki Mojci Madon, ki dramsko pisavo v prvi vrsti predvsem spoštuje, tako kot enakovredno spoštuje vse sodelavce znotraj gledališča, kar je lepa in redka vrednost.
Povezava: Jaka Smerkolj: Stopnice