V zelo sproščenem in prijetnem duhu sva se v razmeroma kratkem času dotaknila mnogih vprašanj, ki se lahko morda v nekem smislu zdijo preprosta, a so vseeno odpirala zanimive teme. Osredotočila sva se predvsem na Aljažev odnos do festivala, gledališča in ljudi, ki v njem ustvarjajo.
O prvem Borštnikovem srečanju in Mariboru
AJ: »Na Borštnikovem srečanju sem bil prvič kot študent in se spomnim kako velik, kako pomemben dogodek je bil to za nas mlade. Na festivalu smo ostali ves teden, gledali večino predstav, veliko žurali, peli, plesali in se družili. Prvikrat smo dobili možnost, da vidimo vse te izvrstne igralce, da spoznamo ljudi, ki ustvarjajo v gledališkem svetu, ljudi, ki dobivajo nagrade za svoje izjemno delo. V spomin se mi je močno vtisnil na primer Janez Škof v predstavi Edvard II Diega de Brea in pa ta prazničen občutek, ki so ga podkrepila druženja v Traču. Zato tudi ves Maribor povezujem s čarom festivala in ga v tem duhu doživim vsakič, ko ga obiščem. Zame je to eno tako romantično, boemsko mesto ob veliki reki. Predvsem pa je to kraj, v katerem se je poglobila moja ljubezen do Janeza Škofa. Zelo drag človek mi je in v sebi nosi zelo globoke stvari, poseben je v vsaki stvari, ki se je loti in ga imam res rad. Bistveno se mi zdi tudi povedati, posebno mladim igralcem in ustvarjalcem, da ni ključni del festivala tekmovanje, ampak to, da v njem uživaš, da se imaš dobro. Seveda dobijo dobri igralci in dobre predstave nagrade in je tudi to zelo pomembno, ampak se mi zdi, da je bistveno druženje, da proslavimo to, kar počnemo, da so dvorane razprodane in da ljudje, ki ljubijo teater, pridejo pogledat naše ustvarjanje.«
O gledaliških začetkih
AJ: »Moram reči, da nisem preveč hodil v gledališče preden sem prišel na akademijo. Tudi doma so začeli hoditi kasneje – predvsem, ko sem sam vstopil v ta svet – a so do danes postali pravi eksperti. V času srednješolskih let sem delal nek muzikal na Gimnaziji Kranj in šele takrat me je teater začel bolj zanimati. Do takrat niti nisem zares razmišljal o gledališču v smislu, da bi sam nastopal na odru. Spomnim se tudi, da nisem bil preveč drugačen od svojih sošolcev v odnosu do gledališča, ko smo na primer hodili na predstave, sem se spraševal, zakaj moram jaz to gledati, zakaj me silijo v te zadeve. Nisem bil zares velik pristaš teatra, je pa res, da sem v trenutku, ko sem začutil oder, ko me je to začelo zanimati, vse uzrl z drugimi očmi. Oder me je v tistem trenutku zelo močno pritegnil in sem se na njem počutil doma.«
O prejetju Borštnikove nagrade za najboljšega mladega igralca
AJ: »Občutek ob prejetju nagrade je bil enkraten. Mlad igralec sem bil, takrat niti nisem vedel, da nagrado lahko dobim, in potem so me poklicali sredi noči in jasno, da je bila to res velika stvar v tistem trenutku. Na nek način je zapolnila čas v mojem življenju in bil sem vesel, da počnem to, kar počnem. V tistem hipu kar malo poletiš, dobiš neko potrditev, motivacijo za naprej in nasploh je bil Ojdip iz Korinta (predstava za katero sem dobil nagrado) resnično dobra predstava in smo v njej vsi uživali. Kasneje sem ugotovil, da pridejo kakšne predstave, ki ti mogoče niso tako blizu, v njih se ne počutiš tako dobro, kar pa je tudi normalno, ker ne moreš delati vseh predstav na isti način, tudi če hočeš, ker vsaka predstavlja nek svoj svet. Če povzamem, bi rekel, da mi je ta nagrada dala zavedanje, da se zares želim s tem ukvarjati, da si tega resnično želim, v kar nisem bil vedno prepričan. Še danes nisem vedno prepričan, če je igra edino področje na katerem bi ustvarjal, to je nekaj kar nikoli ni bilo zakoličeno v mojem življenju.«
O vrsti teatra, ki ga nagovarja
AJ: »Od nekdaj imam zelo rad poezijo, zelo me je in me še danes močno privlači. Lahko rečem, da sem bil že na začetku na strani gledališča, ki je poetično, pa tega takrat zares sploh nisem vedel. Na primer Ljudožerci Gregorja Strniše, ki jih žal še nisem videl, so take vrste predstava. Strnišo sem vedno rad bral, zelo mi je ljub in sem zelo užival, ko smo v času študija na AGRFT uprizorili njegovo Driado. Poetični jezik v verzu vpet v neko nostalgičnost z močnim pridihom romantike, taka lepa forma jezika me močno privlači. Tudi Biblija ima to v sebi, to poetičnost. Potem pa so tu še predstave, v katerih se igra in hkrati poje, kjer je glasba močen člen. Z Jernejem Lorencijem smo to veliko delali, še posebej pri Ponoreli lokomotivi. To je tudi neke vrste poetika, da iščeš izraz, ki je malo drugačen. Poleg tega je jezik taka stvar, da je v njem, sploh v njegovi poetičnosti, četudi ne govori o politiki in stanju današnjega sveta, lahko zajeta aktualnost in skozenj pride izraz umetnosti. Danes, v tem času se mi zdi super, če se navežem na primer na predstavo Zločin in kazen Mirjane Medojević, ko vase dobiš ves ta svet, ki sicer nima aktualnosti v smislu časa, politike, reagiranja na družbeno stanje, ampak ima aktualnost samo v tem, da se umetnost s tem ukvarja, da se ukvarjamo z nekimi neskončnimi mislimi.«
O Jerneju Lorenciju
AJ: »Z Jernejem Lorencijem sva ogromno delala skupaj in po določenem času se vzpostavi neke vrste zavezništvo. Že v času mojega študija sva delala skupaj predstavo Pozdemni blues, potem Orestejo, pa Ponorelo lokomotivo, Svatbo, Iliado, Biblijo in zdaj Visoško kroniko. On je zagotovo režiser, s katerim sem veliko delil, z njim raziskoval teater in se z njegovo pomočjo razvijal. Lahko rečem, da je nekdo, ki zelo zaupa svojim igralcem, in ko imaš na nasprotni strani takšnega režiserja, potem stvari delujejo. Z njim in še nekaterimi drugimi igralci, s katerimi sem veliko delal, smo postali neke vrste družina in smo v tem smislu lahko vedno sooblikovali predstavo in sodelovali v pravem pomenu besede.«
O kompleksnosti odnosov med igralci
AJ: »Na to vprašanje je težko odgovoriti. Odnosi, ki se vzpostavijo so zelo različni in odvisni od mnogih stvari. Seveda včasih pride do globoke intime in si kot človek prideš zelo blizu, to je naš blagoslov in prekletstvo ob enem, hkrati pa za nas tudi nekaj samoumevnega. Včasih se tudi zgodi, da vse ostane na ravni poklica, čeprav sam igralstva nikoli nisem dojemal zgolj znotraj tega okvira in priznam, da boli, ko imam občutek, da mora biti vse postavljeno v neko tesno škatlico. V primerih, ko pa to ni zgolj delo, ampak način življenja in medij skozi katerega lahko resnično nekaj poveš, takrat pa se zdi, da ima vse smisel. V tistem hipu lahko z nekom prideš na neki ravni tako skupaj, da se tudi zaljubiš. Ampak recimo, da smo toliko zdravi, da se zavedamo, da lahko do te ljubezni pride samo na odru, in da imaš morda doma drugega partnerja, ki pa mora kompleksnost teh odnosov razumeti.«
O tem, kaj mu je poleg teatra najpomembnejše
AJ: »Zelo blizu mi je klasična glasba, predvsem klavirska, pa seveda rock in indijska glasba. Umetnost na splošno je nekaj s čimer se želim še ukvarjati tudi izven teatra, recimo v povezavi z zgodovino in potovanji. Zelo rad imam potovanja in kadar lahko, veliko potujem. Tako sem bil na primer pred kratkim v Sankt Peterburgu in med drugim obiskal muzej Hermitage, kjer so me nekatere slike tako močno potegnile vase, da bi jih lahko gledal tri dni. In potem še vse v povezavi z gorami in naravo, kar pa je že klišejski odgovor.«
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: