Že na prvi pogled, še pred začetkom izrekanja teksta igralcev (Lea Cok, Urša Kavčič, Mario Dragojević, Urban Kuntarič, Jan Krmelj), se je pred nami razprostrla bajna, izrazito pomenljiva scenografija Karin Rajh, razdeljena na tri kvadratne enote, ki je sugestirala, da se bomo podali na gledališko ali pa celo obredno potovanje. Začetni nagovor režiserja, avtorja priredbe (skupaj s Katjo Markič), pesnika, tokrat tudi igralca, Jana Krmelja nas je popeljal v čas, ki je in ga hkrati ni, v prostor, ki naj bi bil Danski dvorec pa je bil vse prej in mnogo več kot to, v polje transfromativne lepote in poetičnosti, v črnost, ki te presvetli. V tem magično poustvarjenem svetovju smo se gledalci s pomočjo igralcev ukvarjali z odnosom do smrti, te brezdanje odstonosti, s katero se je primoran soočiti slehernik. Hamlet je v igri služil kot spoznavno orodje za svojo okolico, oklican za blazneža blaznežev, v resnici pa edini, ki se je zavestno odločil, da bo pogledal črnini, ki jo smrt pusti, v oči, dovolil da ga ta obgrize in predrugači. Tema in tekst sta večna in brezčasna, Krmelj pa jima je vdahnil dušo sodobnosti s sintezo vseh prvin gledališkega ustvarjanja, ki so se mehko dopolnjevale. Pomembno je izpostaviti glasbo Gašperja Torkarja, ki je močno in hkrati subtilno narekovala ritem predstave, dodala posebno vrednost poetičnosti besedila in nas začarala v svoji žlahtnosti. Za igralce pa bi lahko rekli, da so služili kot kanal, skozi katerega je majestetično bruhala ideja, zlita z režiserjevo globoko intuitivnostjo in njegovim bogatim notranjim svetom, ki je lahko zaradi dobre premišljenosti zasijala na gledališkem odru. Če je smoter umetnosti to, da nam ponudi več kot golo in surovo resničnost, je bila to predstava, v kateri je bil smoter zagotovo in z odliko dosežen.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: