V kratki črni komediji Razred Matjaža Zupančiča smo priča seminarju za izobraževanje in prešolanje nekvalificiranih delavcev. Namesto celotnega razreda se na seminarju pojavi le en moški, le en kandidat. Samotno predstavlja izkoriščani proletarski razred, ki mora v sistemu vseobsegajočega kapitalizma in svetu tehnološkega napredka ves čas ohranjati svojo konkurenčnost na trgu dela. Razredna zavest in razredni boj sta izginila, moškemu v dobi negotovosti in krize smisla preostane le še sprejetje idej individualizma, tekmovalnosti in prebijanja navzgor po korporativni lestvici, navzgor, navzgor, vse do nedosegljivega vrha. Če bo uspešno prestal seminar za prekvalificiranje, bo lahko splezal v tretje nadstropje. »Veste, kaj je to tretje nadstropje? To je samo dva štuka pod mano. Samo dva. Dvajset stopnic, par fikusov. Lifta se sploh ne splača klicat. In nad mano? Nad mano pa jih je samo še par deset. Potem veste, kakšen napredek je to. Civilizacijski,« pravi kandidatu vodja seminarja. Za pomoč pri napredovanju na višjo stopničko korporacije moškemu pomoč ponudijo stilistka, terapevtka ter strokovnjaka za komunikacije in trženje. Na seminarju mora kandidat s stilom, z nasmeškom na ustih hitro in produktivno opravljati nesmiselne naloge ter odstranjevati morebitne motnje. Samouprizarjanje je popolno, vse se dogaja znotraj spektakla, tako značilnega za postmoderno družbo globalnega kapitalizma. Korporacija nastopa kot simbolno utelešenje kapitalističnega družbenega sistema. Sveta zunaj korporativnega ni, človekovo telo je korporativno telo. Učinkovitost, hitrost, konkurenčnost, stil, smeh in ponotranjeni nadzorni mehanizmi so glavni atributi korporacijskega kapitalizma, ki prežema krotko telo sodobnega delavca. Krotko telo je ujetnik duše sodobnega človeka, ki je zahteve in ideje vladajoče ideologije vzel za svoje lastne. Predstavnik delavskega razreda se namreč ne zaveda svojega dna, nadzor postane vseobsegajoč pojem, razredna zavest pa je le še utopija. Je preprosto nekdo, ki mu ŠE ni uspelo, nekdo, ki mu ŠE ni uspelo ujeti ameriških sanj, nekdo, ki se mora šele naučiti zajemati iz posode tisočerih možnosti. Komedijo preveva težak občutek tragikomike. Situacijsko in besedno komiko preplavljajo bizarnost, absurd in boleči nesmisel. Razkol med videzom in dejanskostjo prinaša precizno izpeljana ekonomija besede. Nizki napadi strokovnjakov se dogajajo na ravni civilizirane komunikacije, skozi seminar pa postane jasno, da je kriza identitete akutna prav za vse udeležence. Tudi »srečni novi razred« živi v udobju lepe iluzije. S pomočjo ponotranjenega nadzora je v sodobnem svetu megakapitalizma korporacija postala nematerialna mreža spon, ki objema življenja svojih pripadnikov. »Jaz in podjetje sva eno,« pravi vodja seminarja. Tudi on in strokovnjaki so žrtve družbe spektakla, žrtve korporativnega diskurza, žrtve tekmovalnega sistema, brez moči odločati o sebi in drugih. Zanje je korporacija edina resničnost, ki jo poznajo, kandidat, ki bi za uspeh storil vse, pa je zmožen le še mehaničnega sprejemanja ukazov in robotskega izvajanja zadanih nalog. Kljub temu da na koncu drame v razred vdre glas mednarodne delavske pesmi in da hišnik v prostor vnese vonj po uporu, pa se moški ne da motiti - še naprej izvaja performans, strokovnjaki pa ga opazujejo.
Drama postavlja nujno potrebno kritično ogledalo sodobnemu človeku, ki je resničnost zamenjal za iluzijo spektakla, svobodo prodal za idejo korporacijskega vzpenjanja po družbeni lestvici, osebno dostojanstvo zamenjal za profit ter nekje med potjo izgubil zmožnost za kritično razmišljanje, intelektualni pogum in razredni boj.
Hišnik je namreč s svojim posmehom obstoječemu družbenemu redu le eden od mnogih škodljivcev, ki ga bo podjetje prej ali slej iztrebilo. Novi ekonomski red je že pregloboko vsajen v glave ljudi, nadzor je vgrajen v duše, vse skupaj pa je obsijano s fantastičnimi lučmi magičnega spektakla.
Zahvaljujem se Tini Resman za možnost pisanja svojega prvega komentarja, dramsko štafeto pa predajam Anji Grmovšek, izjemni pesnici in urednici spletne kulturne platforme Koridor.
Povezava: Matjaž Zupančič: Razred