Za izziv bi se zahvalila sošolki in prijateljici Anji Grmovšek, ki me od časa do časa spodbudi, da kaj napišem.
Priporočila bi vam dramsko delo 1001 noč književnice Katje Perat, ki je bilo v obliki muzikala uprizorjeno v Mestnem gledališču ljubljanskem. Pa ne zato, ker se slučajno znajde na vrhu seznama, ampak v opomin na to, da so pravljice še kako primerne za vzgojo tudi kakšnih nikoli odraslih fantkov. Peratova snov, kot je očitno, črpa iz največjega bogastva orientalskega ljudskega izročila, zbirke arabskih pravljic Tisoč in ena noč, katerih prvi ohranjeni zapisi sovpadajo s časom Brižinskih spomenikov. Izbira predelave tako kanoničnega teksta oz. tekstov se zdi najprej megalomanska, vendar Peratovi, omenjeni dolžini navkljub, uspe v ospredje postaviti pravljice, ki koherentno sledijo njenemu pripovednemu loku vse do konca, ko zaslutimo, da se bo fikcija v fikciji stopila z literarno resničnostjo.
Vsaka izpostavljena zgodba, ki jo pripoveduje Šeherezada, ravnaje se po Aristotelovem načelu, kako pripovedovati, in ne toliko, kaj, je v libretu Katje Perat skrbno izbrana. Predstavlja raznovrstnost zgodb iz prvotne zbirke in še največkrat poveličuje žensko zvijačnost, kot ji to očita celo poslušalec sam. Ne sicer neutemeljeno, junakinje so namreč od prve do zadnje po odisejsko pretkane, pogumne in pokončne, ne glede na svoj družbeni status. Na Homerjevo Odisejo pa spominjajo tudi popotne dogodivščine Zaifa Almuluka, sina kralja Asema v Šeherezadini zgodbi, ali pa recimo ukana princese, ki si kot Ulikses zamaši ušesa. Pri 1001 noči se pripoved začne in medias res, kar še bolj poudarja neskončnost pripovedovanja. Ne gre pa samo za navadno pripoved, temveč za dialog pripovedi s pripovedjo. Ves čas je prisotno prevpraševanje pripovedi in pripovedovalca, ki mu poslušalec neprestano sega v besedo, komentira zgodbo in celo predlaga spremembe, npr. svoj konec zgodbe. Tudi sam se enkrat preizkusi v vlogi pripovedovalca, vsekakor pa pripoved sooblikuje. Če ne bi brali zgodb v okvirni zgodbi, temveč individualno, bi lahko celo pomislili, da gre za pomežik postmodernizmu. Na vsak način so prisotne raznorazne reference, bodisi na današnjo mladino (»džoint«) bodisi na lepo umetnost (poza Rodinovega misleca), obenem pa tudi relativizacija (ne)moči (človek kot ptica v kletki pri velikanih, človek v vlogi jezdnega osla).
Poleg pripovedne večplastnosti zaznamo tudi dvojnost jezika. Jezik osrednjih likov Šeherezade in sultana Šahrijarja je v njunem dialogu pogovoren, zaznamovan, včasih celo prostaški (npr. »Ker res si, oče, vsega me naučil, / vem predvsem to, / da malo kaj velja / človek, ki vse spretnosti obvlada / a nima jajc, da bi se z njimi lotil zla.«) in se kot tak močno razlikuje od za prvotno zbirko tipičnega vzvišenega, biblijskega sloga, ki se ga Šeherezada poslužuje med pripovedovanjem zgodb (»Glejte, to je vaš kralj!«). Pisateljica se izogne črno-belemu slikanju, saj sta tako Šeherezada kot tudi sultan predstavljena kompleksno. Slednje je še posebej zanimivo pri Šahrijarju, saj premore veliko humorja, cinizma in ironije, pozoren pa je tudi na logičnost zgodbe. Posrečene so zvočne igre, ki jih kakšnemu sultanu, pa tudi ostalim likom tega časa, ne bi z lahkoto pripisali (»Konec-lonec.«), ustvarjajo pa vtis lahkotnosti in sodobnosti.
Delo je zabavno in snov privlačno aktualizira, s svojim obstojem pa se (ne)hote roga trenutni ironični kulturni situaciji, ko odprtih rok sprejemamo islamsko kulturno dediščino, malo manj pa ljudi same. Na koncu, ki se še najbolj odmakne od sporočilnosti izvorne zbirke, nam nekako samo od sebe odzveni že prej slišani pripev »Človek je šibka igrača v rokah usode, / ki ljudi ji ni kaj dosti mar. / Tudi ta, ki vlada številnim kraljestvom, / ni samemu sebi gospodar«.
Štafetno palico predajam sošolcu Luki Pavlinu in sošolkama Špeli Poljanšek ter Nadji Babič.
Povezava: Katja Perat: 1001 noč