Za ljubljanskim lutkovnim gledališčem, ki je leta 2008 uprizorilo Prešernov Krst pri Savici, so se tega lotili tudi v Mariboru pod režijsko taktirko Andreje Kovač.
Vsem znano zgodbo so postavili v prazen prostor z belimi zavesami, ki deluje nedeterminirano in lahko predstavlja karkoli. Uvodne besede štirih igralcev, oblečenih v rjave kostume, so nas popeljale v Bogomilin svet in srečanje s Črtomirjem. Čeprav so kostumi igralce definirali kot nekakšne menihe, takšen pomen ni bil nikjer prikazan niti uporabljen. Nasprotno so imeli Bogomila, njen oče in Črtomir nedolžne, bele kostume, ki niso nosili slutnje težke prihodnosti.
V določenih trenutkih se je igralka Bogomila zamenjala z lutko Bogomilo in enako se je zgodilo s Črtomirjem. To se je dogajalo v preskokih in nista se vedno menjala oba hkrati. Tako sta se srečala lutka Bogomila in igralec Črtomir. Za menjave je bilo težko razvozlati kakršenkoli vzrok, v večji meri so delovale kot same sebi namenjene. Kar so prikazovali z lutkama (Bogomila, Črtomir), bi lahko (bolje) pokazali tudi z igralcema. Ob tem se mi je vedno znova porajalo vprašanje, zakaj so v tej uprizoritvi uporabili lutke; a odgovora nanj mi predstava ni ponudila.
Edini prizor z lutkovno rešitvijo je bil spopad oziroma vojna. Igrače majhnih vojaško zelenih tankov, vojakov, letal ter helikopter na daljinsko upravljanje so bili glavni akterji, s katerimi so prikazali brutalnost in množičnost. Ta likovnost se je tepla z belima lutkama in tako nakazovala popolno nasprotje. Zmotila je neenotna likovnost oziroma tehnologija. Igrače majhnih vojakov in tankov, ki so jih premikali igralci, se niso vklopile v lutkovni svet Bogomile in Črtomirja, kar bi lahko funkcioniralo v primeru, da iz obleganega gradu ne bi stopil »velikan« Črtomir, veliko večji od vojakov in tudi večji od gradu. S to velikostjo bi bili majhni vojački zanj mala malica. V njegovem monologu se lutka Črtomirja zamenja z igralcem, ki pove najintenzivnejši del monologa.
Črtomir seveda preživi vojno, a kot ubežnik, ne kakor zmagovalec. Srečanje z Bogomilo ni tako srečno, kot se zdi na prvi pogled. Duhovnik (igralec) Bogomili (lutki) okoli roke zaveže vrv kot znak njene verske zavezanosti in pripadnosti. Tokratna predstava Krst pri Savici tako ne vsebuje vode, ampak vrv, s katero se obveže tudi Črtomir.
Predstava je s svojo azijsko estetiko in poetiko skorajda nežno pomirjala in udarjala predvsem z besedami. Ni ponudila nove ideje, ampak je prikazovala že znano. Za medij so uporabili lutke, ki pa jih niso v celoti izkoristili (razen vojne, smrti, ki pride po mrtve vojake, in konca z vrvmi). Dramaturško je predstava precej linearna, saj gre za nizanje dogodkov, ki so različno predstavljeni (lutkovno ali igralsko).
Uprizarjanje Krsta pri Savici s pomočjo lutk se je izkazalo za preambiciozen zalogaj, predvsem zaradi nenatančne uporabe lutk, prisotnih zgolj v njihovi estetski funkciji, in ne toliko zaradi specifičnega lutkovnega medija, ki lahko ponudi veliko več od prikazanega.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)