Direktor gledališča Mini teater Robert Waltl je 7. maja 2010 prejel visoko priznanje, nagrado Mesta Ljubljana za dosežke na področju kulture v Ljubljani. Lani je z izjemnimi prizadevanji odprl nove prostore gledališča na Križevniški 1, letos pa prizadevanja vodijo predvsem v popestritev kulturnega dogajanja Ljubljane. Ob tej priložnosti je Mojca Kreft pripravila portret nagrajenca.
V Ljubljano je prišel kot mlad fant na študij s Koroške, iz rodnega Slovenj Gradca, in se po vpisu najprej na pravno fakulteto dokončno odločil za študij umetnosti – zasidral se je med študenti na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na katedri za dramsko igro, v osemdesetih letih preteklega stoletja in tam tudi diplomiral.
Že med študijem je sodeloval s posameznimi vlogami v slovenskih gledališčih, na radiu, kasneje pa se je uveljavil tudi kot filmski in televizijski igralec. Mlad po letih in mladostno radosten, tiho ambiciozen je sanjal veliki gledališki sen: imeti gledališče, ki bi ga z velikimi miselnimi »koraki« vodilo v uresničevanje novega gledališkega časa in bi mu dajal utrip vsega tistega, kar bi ga razvezovalo ustvarjalnih spon po meri drugih – ob takih pogledih na slovensko kulturo in gledališče se ni ustavljal in niti malo pomišljal, da bi njegove zamisli lahko zamrle. Bil je kakor viharnik, neupogljiv, pa tudi včasih v svojih sodbah brezkopromisen. Zato je tudi uspel: ustanovil, zgradil in ustvaril je miniteater – majhen v prostorskih dimenzijah in mnogo večji v vsebinskih premenah in uprizoritvenih razsežnostih.
Ob deseti obletnici gledališča je Jaša Drnovšek zapisal, da je »desetletna zgodba o Mini teatru najboljši dokaz, da je nacionalno gledališko zgodovino mogoče pisati tudi od zunaj, mimo institucije umetnosti; toliko bolj, ker pri tem ne gre le za preprosto vpisovanje v obstoječi gledališki prostor, temveč za njegovo soustvarjanje, delno celo spreminjanje …« (Neposredna estetska izkustva, Mini teater 1999 – 2009, / postdramsko gledališče, 16).
Robert Waltl, ki je tako rekoč z lastnimi rokami fizično gradil na ljubljanskem gradu miniteatrsko dvoranico, se prepustil tveganosti svojega obstoja v svobodnem poklicu, je uspel v nekaj več kot borih desetih letih ustvariti novo gledališko avantgardo, ki jo nekateri kritiški premišljevalci imenujejo postmoderno gledališče, v resnici pa je začel združevati vse scenske umetnosti: lutke, igro, dramsko igro, glasbo, ples, izmislil si je nove festivalske forme … V novo gledališče na Križevniški ulici, v dvorano Bernarda Marie-Koltèsa je z odprtjem v letu 2009 privabil najeminentnejše sodelavce, ker jim je zaupal, da bo njegovo gledališče drugačno: povezano z izročilom, sodobnostjo, raziskovanjem, tveganostjo.
Spomnimo se le zadnjih petdesetih let slovenskega gledališča v 20. stoletju, ko so zaživela »gledališča«, ki jih nekateri danes pogojno imenujejo alternativna, eksperimentalna …, pa so vendarle nosila posebno poslanstvo o temeljnih premislekih o gledališču in svojstvene estetike: Eksperimentalno gledališče, Gledališče ad hoc, Oder 57, Akademsko gledališče (ŠAG), Gledališče Pupilije Ferkeverk, Eksperimentalno gledališče Glej, Gledališče Pekarna, Koreodrama, gledališče Dragana Živadinova in gledališče Roberta Waltla Mini teater. Vse to je zagotovo spreminjalo v naši zavesti podobo gledaliških institucij. Vsa so ustvarila svojo poetiko, celo kozmopolitska ustvarjalna razmerja, se uveljavila v evropskem gledališkem prostoru, nemalokrat tudi v svetovnih razsežnostih novih snovanj.
Če je Waltlovo uporništvo v devetdesetih letih pomenilo večkrat nasprotovanja, so tisti časi že nakazovali zametke in razmišljanja o novem miniteatru, o postdramskem gledališču, ki je takrat imelo povsem drugačno pomensko konotacijo kot danes; nastajalo je gledališče za otroke in mlade, kasneje pa »hiša« za vse generacije. Zaupali so mu vsi in Waltl je k sodelovanju pridobil ljudi, ki so se predajali iskateljskim potem v gledališču – ustvarjalce in umetniške osebnosti z vseh področij kulture, umetnosti in znanosti.
Robert Waltl danes ne govori več o sebi, temveč o Mini teatru, o ljudeh z imeni in priimki, govori o uspehih doma in v tujini, na festivalih in mednarodnih srečevanjih, o nagradah, priznanjih ... Zagotovo je svojemu in našemu gledališču v Ljubljani dal del svoje neukrotljive mladosti, ustvarjalnosti zrelega moža in življenjske radosti na popotovanju do uresničitve velikih gledaliških sanj.
Povezave: