Mojca Kreft, 3. 9. 2008

Popotovanje: 1985–1989

Slovenska dramatika je trpka in lepa, toda vselej s tragičnim občutjem sveta, brezkompromisna v svojih podobah.

V zadnji gledališki pomladi, utrujeni od dolge, mrzle in ubijajoče poti[1], skozi totalitarne režime, kjer vrednote gledališke umetnosti dobivajo grozljivo podobo divjega plesa salemskih čarovnic evropskega duha, kjer se z Razkolnikovi in z Wajdo, s Cidom in Chopinovim srcem[2] postavljajo spomeniki Popeluški, se zapisujejo neusmiljena razmerja propadanja človeškega duha.

Božjega, nadnaravnega ni več, ostaja le lepota izpovedanega.

Gospoda Wajdo sem srečala v Krakovu. Do takrat sem stisnila roko Možem, ki so mi pomenili nepozabna srečanja: Tovstonogovu v Sankt Peterburgu, v njegovi gledališki sobi, Smoktunovskemu in Ljubimovu v Moskvi, Brooku v Londonu, Steinu v Berlinu in Wajdi v Krakovu, v tem čudovitem poljskem mestu. In dami Mnouchkini v Parizu, Pini Bausch …

Po petnajstih, dvajsetih letih me najbrž nihče ne bi več poznal, niti vedel, da sem bila kdaj pri njih, in najbrž so imeli takih obiskov, kakor sem sama, veliko. Pa kaj! Sedela sem na njihovih vajah, jih občudovala, se pogovarjala z njimi. In vsaka minuta je bila kakor večnost.

Najdlje, kar nekaj dni, sem prebila s prvim ruskim Hamletom[3], na ulici Gorkega, kjer smo se veselili naših srečanj in pili vodko in vino … Še danes hranim njegovo leseno poslikano skledo, iz katere se pije rdeče, vino in dve leseni zajemalki, poslikani z njihovimi tradicionalnimi vzorci.

Innokentij iz Krasnojarska je umrl 1994 leta. Hamlet in Čajkovski in spomin nanj pa bosta živela do moje smrti.

Takrat v Delu nisem zasledila vesti o njegovi smrti, to so mi sporočili moskovski prijatelji.

To leto je bilo moje dolgo popotovanje, čez vzhod: Dunaj, Bratislava, Krakov, Varšava, Dresden, Berlin, Stuttgart.[4] Doživela sem berlinski zid in čas po njem.

Vzhod, vzhod … Grozljive sence sedanjosti in preteklosti. Kontrole, pregledovanja, določene ure odhodov vlakov, določeni dnevi bivanja … Vse pod strogim nadzorom in strogo nadzorovani vlaki.

Puške in bobnenje vojaških čevljev po okovjih in strehah vagonov so razkrajali dušo in vero v človeka. Veliki briljantni valček brezizhodnosti in Missa in A minor, Žrtve mode bum, bum, brez odprtih nasmehov ljudi, le kriki v svet: le kriki v svet. Da je srce velikega skladatelja Chopina ljubilo in ustvarjalo. In da je na ogled v zastekleni kletki ... Posmrtna maska.

Berlinska julijska aleja parad in nasilja in berlinski zid, ki ga danes ni več, koridor uničenja in policaji na konjih so prebujali mirne noči Steinovih treh sester in njihovega hrepenenja, Devica Orleanska v soju odrskih luči umre v bitki za svobodo človeštva in duha. Po dolgi cesti se sprehaja Gorki; in Cid, ki zavoljo ljubezni nikoli ne zasede prestola, stoji pa sredi ubijajočega rdečega žameta, v praznem prostoru.

Človeštvo gre naprej in nekje je pravična zemlja zanj in njegovo hrepenenje, ki išče resnico.

V Krakovu sem sleherni dan hodila na grad, na trg in k Idiotu. To je bil drugi Idiot po Tovstonogovu, ki me je prevzel. Tretjega bo rodilo slovensko praprotno seme.

Kdor ljubi s človeško ljubeznijo, ne sprevidi okrutnosti razhoda med dušo in smrtjo, med gledališkim dejanjem in patosom.

Umetniška domišljija sicer razpreda razglede po življenju in svetu, toda lepota dojetega čustva ali nezavednega hrepenenja ne zadoščata.

Leningrad, Moskva, Berlin, Varšava, Dresden, Praga, Pariz, London, Beograd[5] …  gledališka pota brezupnih romarjev v svet zaradi umetnosti in umetnine. Sizifovo delo mefistofelovskih razsežnosti.

Slovenska dramatika je trpka in lepa, toda vselej s tragičnim občutjem sveta, brezkompromisna v svojih podobah, pa naj bo to zapis filozofskega disputa, farse ali komedije, groteske ali kabareta. Ni ponižana in ne razveljavljena, je samo odraz časa in družbe. Je tudi avantgarda pesnikov dramatikov, iz katerih čas ni naredil dvornih pesnikov. Nekateri med njimi so umolknili.

Disidenti Arnoži, Ane, Lepe Vide, Karamazovi, Ojdipi … Vse te igre so rasle iz spoznanja, ki je hranil trenutek življenja ranjenih živali, zato so te naše igre zavezovale, kakor da je usoda nad človekom. In današnje gledališče nad umetnostjo.

Podobna podoba razkrajajočega časa, meščanstva in kritika aristokratizma, družbe in njenih odklonov,  revolt zoper krivično obstoječe je tudi v tisti slovenski in svetovni dramatiki, ki je skozi dramaturška razmišljanja, dela in sporočila, morala spregovoriti z odra zaradi različnih stremljenj in se obrniti k našemu človeku.

Pa je bila odklonjena. Podobno kot leto, ki je želelo poroditi na odru slovensko dramo in se je glas dvignjenih rok zoperstavilo Cankarjevim Hlapcem, Jančarjevemu Disidentu Arnožu, Jovanovičevim Karamazovim, Deklevovi Sli Boheme, Kmeclovi Veroniki, Šeligovi Svatbi, Partljičevemu Očetu, socialističnemu kulaku … V Mestnem gledališču ljubljanskem.[6]

Propadla je misel o enem in se razkrojila v raznesenih gledaliških podobah v vseh slovenskih gledališčih.

Padlo je dejanje, iluzija o umetniškem dejanju, hote izrečeno za slovensko besedo, zavezano s poezijo igram o sreči, hrepenenjih, smrtih, iskanjih. Ostali so le dramaturški krokiji, ki so hoteli pogumno, toda ne brez grenkobe, govoriti o kolesnicah današnjega. Vse to je bilo izpostavljanje, toda bilo je tudi znotraj sebe neobstojno, kakor gledališka predstava, ki z zadnjim dejanjem umre, pa vendarle pomeni utrip človekove (ne)zmožnosti kot zmote v tem svetu, s krivdo vere v magičen svet “božjega” sporočila v dramskem besedilu. Tudi dramatičnega, poetičnega, lirskega, čeprav umetniške osebnosti niso vselej obvladovale najmogočnejših sil, ki bi urejale umetniško snovanje, posvečeno v skrivnosti sveta.

Pa vendarle: prometejevstvo, ki priča o tem, da se je človek v gledališču soočil z načeli usode, določenim redom in lego sveta, je bilo močnejše kot pasti pod drobnogledom socialitete nas samih. Razum je težil k urejenosti, humanistični spravi – ampak smejali smo se zablodam, kritično presojali neučinkovitost dramskega dejanja, ker ni povzročal škode – povzročale pa so bolečine in neuspehe, ki so uspeli zaustaviti razvoj slovenskega mitosa, ki je vse bolj postajal nezdružljiv z občutjem, da ima človekovo bivanje in njegov spopad s svetom globljo vrednost in smisel.

Aristotel je zgubljal pomen svojih replik.

Veliko silnega krije ta svet,
a nič ni tako silno, kot je človek …
[7]

Na tem popotovanju sem izpod gostilniški pultov dobivala od ljudi ilegalno politično in znanstveno literaturo, se srečevala z njimi, brez odprtih nasmehov na Gorkega dolgi cesti in Ibsenovi Gospe z morja[8] v zahodnem Berlinu …

Pot neverjetnih nasprotij, a hkrati tudi veličastnih izpovedi – Avstrija, Češkoslovaška, Poljska, vzhodna in zahodna Nemčija.

Ko sem odhajala iz Mestnega gledališča ljubljanskega, sem vedela, da odhajam za dolgo let.[9]


[1] Tritedensko gledališko popotovanje: Slovaška, Poljska, Vzhodna Nemčija: Bratislava, Krakov, Varšava, Dresden, Vzhodni Berlin.

[2] Chopinovo srce – “razstavljeno” v Varšavi.

[3] Innokentij Mihajlovič Smoktunovski, 1925 v Krasnojarsku–1994, Moskva. prvi ruski filmski Hamlet (1964), Čajkovski (1969), Striček Vanja (1970), Zločin in kazen (1970) … Gledališki obisk Moskve, druženje z njim, z igralci in režiserji iz moskovskih gledališč v klubu dramskih umetnikov, prisostvovanje na vajah pri Ljubimovu na Taganjki, ko je pripravljal Mojstra in Margareto, na študijskih urah na visoki gledališki šoli, obisk pri Zavadckem, učencu Stanislavskega. Star gospod, ki mi je poklonil knjigo “Učitelji in učeniki” (Učitelji in učenci) s posvetilom.

[4] Po tridedenskem obisku vzhodnoevropskih gledaliških prestolnic še deset dni bivanja v zahodnem Berlinu, Stuttgartu (festival Theater der Welt), na Dunaju. Vozovnico za vlak – en mesec po vseh teh državah so mi sponzorirale slovenske (jugoslovanske) železnice.

[5] Beograd: BITEF, vsakoletni obisk mednarodnega gledališkega festivala, Atelje 212, Mira Trailović in Jovan Ćirilov, ki sta vodila festival in zbirala predstave. 8. in 9. BITEF. SEPT. 1974, 1975, 1976, tam smo se srečevali z Borko Pavičević.

1974: Moliere, Don Juan v režiji Anatolija Efrosa, gledališče na Maloj broni iz Moskve, Robert Wilson Pismo kraljici Viktoriji, avantgardno in eksperimentalno gledališče.

1975: Maksim Gorki, Letoviščarji, režija Peter Stein, gl. Schaubühne am Halleschen Ufer, Moliere Tartuffe, režija Roger Planchon, Trojanke, Elektra in Medeja (po besedilih Sofokleja, Evripid in Seneke uprizorila gledališka skupina La Mamma iz New Yorka, romunski režiser Andrej Serban, John Webster Vojvodinja iz Malfija – uprizorilo gledališče iz Glasgowa. Predstavo sem videla tudi v Glasgowu, ki je bila po impresiji in atmosferi scenskega prostora mnogo močnejša.

Na BITEFU 1976, ki se je združeval z gledališčem narodov (Nancy) sta posebej izstopali predstavi Hamlet v režiji Jurija Ljubimova iz Moskve – Gledališče na Taganjki, Pleme Ikov v režiji Petra Brooka in izvedbi pariškega Mednarodnega centra za gledališke raziskave, ter Einstein na plaži v režiji Boba Wilsona in izvedbi newyorške gledališke skupine.

[6] Repertoar MGL v pripravi z Markom Slodnjakom, ki ni bil nikoli sprejet. Zaradi tega repertoarja sem bila klicana na CK (Boris Majerr,Franc Šali). O uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v MGL in režiji Dušana Jovanoviča ter Hlapcev v režiji Mileta Koruna, ki so bili v isti sezoni na programu v ljubljanski Drami, so potekala “neskončna zagovarjanja” od osnovne partijske celice v MGL, do CK, najdaljša in najbolj vsebinsko neumna razprava pa je bila na SZDL na Komenskega ulici, kjer sva s Poldetom Bibičem, takratnim ravnateljem Drame, zagovarjala uvrstitev tega dela v program.

Rezultat: Delo je bilo na programu v obeh gledališčih, velik obisk gledalcev v obeh gledaliških hišah, uspeh na Bosrštnikovem srečanju, na Sterijevem pozorju.

Jovanovičevi Hlapci so prejeli nagrade na Borštnikovem srečanju v Mariboru.

[7] Sofoklej, Antigona.

[8] Henrik Ibsen, norv. dramatik (1826–1906, Oslo). Največji norveški dramatik in eden najpomembnejših evropskih dramatikov v 2. polovici 19. stol. Njegov književni opus lahko razdelimo na tri obdobja. Za prvo obdobje (1850–1875) štejejo kot nacionalno romantično z zgodovinsko in nacionalno tematiko in junaki iz sag, dramska pesnitev Peer Gynt, sledi obdobje kritičnega realizma (1877–1882), in nato obdobje psihološkega realizma, ki prehaja že v simbolizem oziroma novo romantiko; po tem obdobju se je posvetil obravnavanju posameznika z vsemi njegovimi moralnimi in etičnimi dilemami, “spregovoril” o hrepenenju, prividih, simbolih in se “zatekal” v svet sanj. Vplival na Ivana Cankarja. Bil pa je tudi dramaturg v Bergenu in imel v Oslu dramsko šolo. Dramska besedila (izbor): Divja račka, Rosmersholm, Peer Gynt, Gospa z morja, Nora,Stebri družbe, Hiša lutk, Strahovi, Hedda Gabler, Mali Eyolf, idr.

[9] Redna zaposlitev v MGL od 1975–1987 kot dramaturginja in trikrat kot v.d.umetniške voditeljice, od tam za dve leti zaposlena v SNG Drama Maribor, v času ravnateljevanja Vilija Ravnjaka. Njegov repertoar gledališča je bil prelomen, sodobnejši. Začela se je “borba” med njegovimi privrženci in sovražniki. Podpisovali so, tudi po partijski liniji, peticijo, listino, da ne more več biti ravnatelj Drame. Umazana, zahrbtna, razdiralna dejanja. Nasprotniki njegovega vodenja so poskušali prikazovati njegovo ravnateljevanje kot nekaj najbolj negativnega, družbeno in politično škodljivega. V to agonijo so se vključile vse strukture v Mariboru. Vili Ravnjak je svoj mandat kljub vsemu dokončal, prav on pa je uvrstil v program drame tudi Fausta v režiji Tomaža Pandurja ter Kri in košute Damirja Zlatarja Freya. kasneje se o tem programu, ki ga je delno pripravil še Ravnjak, v javnosti ni govorilo in ne pisalo. Za njim je ravnateljevanje prevzel Tomaž Pandur.

Mojca Kreft, 18. 9. 2008
Popotovanje: Tišina
Mojca Kreft, 3. 12. 2008
Popotovanje: Diderot in Oresteja
Mojca Kreft, 27. 8. 2008
Popotovanje: Prerokba
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder
Mojca Kreft, 19. 1. 2009
Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik
Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom
Mojca Kreft, 28. 1. 2009
Popotovanje: 1998
Mojca Kreft, 9. 10. 2008
Popotovanje: Mefisto in Faust
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki
Mojca Kreft, 9. 5. 2010
Uresničevanje gledaliških sanj
Mojca Kreft, 20. 8. 2015
Edi Majaron: Vera v lutko
Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom