Ob pozno popoldanski uri, ko se sto in sto Slovencev ukvarja z raznoterimi mislimi in stvarmi, zagotovo pa ne razbira besedi poezije, vas lahko v gledališču pozdravljamo v imenu Kaliope, Erate in Melpomene, hkrati s toplo, preprosto, neposredno, prijateljsko besedo izpeto v pesmih Moje hiše, z njeno ljubeznijo, bolečino in prepoznanjem, ki jih Tone s temeljnim občutjem sveta, svobode in nesvobode, tragičnih človeških usod in stisk ljudi našega časa neusmiljeno zapisuje: v vsakdanjem kruhu, Štirinajst, Lesniki, Pesniškem listu, Mrtvi zemlji, Tratah, Ledenih rožah, V lesu ogenj in ponovno zapoje o Moji hiši.
Tone Partljič, pesnikov prijatelj, je na pomlad 1984 zapisoval misli o pesmi – hiši, o trajno zavezujočem prijateljstvu, o Tonetovem trajno zavezujočem prijateljstvu, izostrenem čutu za resnično (deset let kasneje sem v to podvomila), pravično in pošteno. Kadar je bil sam s seboj in sam z njim, kadar je bral te žalostne in ogorčene pesmi, to bolečino in samoto, jo je čutil kot poezijo, ki je preprosta kot kruh, trpka ko lesnika, jasna kot trata, grozljiva ko mrtva zemlja, lepa in bridka kot Slovenske gorice.
Tone je bil pesnik in glasnik svoje ilovnate zemlje, njegovih in mojih, naših Slovenskih goric, njegova pesem je odsev gosposkega in revnega, družbenega in političnega, kulturnega časa; tiste zemlje torej, ki jo je vsakovrstna politika iz bede dvignila v lasten blišč, človeško pa vrnila v siromakovo zemljo: postala je zemlja brez ljudi – to je križ v naših bregačah. Rodiš se, kot da te je zemlja nosila, in rasteš ob rasti in hiranju. Z zemljo živiš in se ne vtikaš v božje stvari, in ne v politiko in tudi ne upaš v boljše čase. Vendar se vedno znova vračaš k njej.
Pa vendar: brez prošnje, le z željo najti samega sebe v nečem, kar je posebno, kar je vrednota, kar težko izgovorimo drug drugemu, a nas osmišlja predvsem, ker nas čas v tej brezizhodnosti neusmiljeno vozi …
Nikoli ni bila to moja najljubša pesniška zbirka, ker je bila ena izmed tistih, ki jih je bilo potrebo popeljati med ljudi, jim dati pomena – ampak zame ni bila nikoli primerljiva ne z Jeseninom, ne s Prevertom, Mallarmeejem, Zajcem, Kovičem.
Sibirski soneti so me resnično prevzeli in z njimi sem popotovala od tod pa do večnosti, od očetne hiše pa do njegovega nagrobnika. Iz njih sem čutila sibirski mraz, prav tisti, ki je vel čez Panonsko nižino v najhujši zimi tja do Prlekije.
Nekatere pesmi in ljudje, ko jih poslušaš, še dolgo živijo v spominu. Tako samotno tihi so in pripovedujejo in človeka popeljejo v neskončne daljave srečnih trenutkov.
Moja hiša – moja domovina - knjiga pesmi, zapisanih s posebno ljubeznijo, hrepenenjem, zbirka, ki jo je rodila misel daleč od domovine – med zdomci, v Berlinu…To je bilo presunljivo pričevanje ljudi, ki desetletje in več živijo zunaj svojih ravnic in bregač, ki se vtisne v spomin z besedo, porojeno iz materinega telesa – vedno znova ljubljeno in želeno.
In ko sem nekega majskega jutra stopala čez enega od treh mostov čez Ljubljanico, mimo Prešernovega spomenika, kjer so molčale desetine mladih ljudi, z napihnjenimi baloni v rokah in tiho demonstrirale proti veličastni paradi domovine, me je zmrazilo. Ampak prišla je naša pomlad.
Pomlad 1991.
Tisto leto sem popotovala samo skozi gledališki čas, od tod pa do mojih pokrajin, pa spet do tod.
Kasneje sem prebrala Zlobčevo knjigo z zelo resničnim naslovom Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko..
Ta misel, naslov knjige je pomenljivejši, kot pa tolikokrat ponovljena misel “nič več ne bo tako, kot je bilo”.
Vsako leto znova sem skušala slediti in prebirati vse novo, kar je bilo novega v slovenski književnosti in je izhajalo hitreje kot v Gutenbergovih časih. Tudi zato so mi bili ljubi vlaki in ta neskončna popotovanja, ki so mi dajala mnogo več, kot pa le lenobno bdenje v nečem, kar bi lahko bilo manj kot nič.
- Sorodno:
-
-
Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik - 19-01-09 22:29
-
-
-