Za vselej je utihnil glas človeka, ki se je več kot pol stoletja vedno znova pogovarjal z nami: glas Moža, ki je zaznamoval našo mladost in nas spremljal tja v pozno starost, zaspal je mirno in tiho, v spokojnem miru ob svoji ljubljeni ženi, ki ga je tako vdano premljala na njegovi življenjski in umetniški poti.
Še eno veliko igralsko ime, ki bo pisalo zgodovino slovenskega gledališča in posebej lutkovnega gledališča, in ena tistih osrednjih osebnosti, za katere lahko zagotovo trdimo, da je nenadomestljivo.
Na prvi stopnici novega tisočletja je zaspal še en veliki Mož - Nace Simončič in odsanjal naš poslednji gledališki sen. Poslej se ga bomo spominjali, in še mnogo generacij bo svojim potomcem govorilo o njem, kot o možu s Tačkom v rokah, njegovim priljubljenim kužkom, ki je prihajal v naše sobe in nas razveseljeval, in o Nacetu, ki smo ga videvali ali pa samo slišali v velikem in malem gledališču lutk. Z razumom in čustvom, s smehom in resnobnostjo, s toplino in vdanostjo, je govoril ob lutki, z njo, vselej najbolj odkrito in prepričljivo.
Možu, drobne mladeniške postave, gibčnih korakov, včasih z otroško rdečico na obrazu, pa vendar z živimi modrimi očmi, največkrat oblečen v jeans in športno opravo, bi komajda verjel, da v sebi skriva leta, ki so prešla osemdeseta; njegov glas, dotik roke, ko je s to isto roko in nasmehom pripovedoval, zaneseno in z notranjo močjo, z nasmehom na obrazu, si vedel, da je prešel življenje s skušnjo neizprosnosti časa in da je prehodil gledališko življenje, ki je bilo včasih kot cigansko popotovanje, ki se nikoli ne zaustavi. Ali z modrostjo, nikoli vdan v usodo, je zmogel umetniško in pokončno to pot tudi dokončati. S poslednji nasmehom.
Bil je potepuh po gledaliških odrih, skrit za zastorom, paravanom, sufito, za lutko - na njegovem obrazu pa globoke zareze, ki jih je puščalo življenje, a vendarle ožarjen z milino in toplino glasu, ki ga je naredila drugačnega od drugih ljudi. Za vso svojo mladeniškostjo je kljub vsemu skrival tragično podobo igralca, igralca-lutkarja.
Čas, ki smo ga preživeli s tem Možem, je bil dragocen čas, in vsako gledališko popotovanje po domači zemlji in v širnem svetu z njim, je pomenil dragoceno vrednoto. Bil je eden tistih razumnikov-umetnikov, ki je pripadal otrokom in odraslim, živel v svetu sanj in svetu trde resničnosti. Pravzaprav ni nikoli počival. Bil je izjemen umetnik in človek.
NACE SIMONČIČ.
Rojen je bil v mestu, ki se razprostira na obeh bregovih Save, od koder že iz davnega 12. stoletja vodijo poti na vse strani sveta, kjer je hosta potegnjena v breg in so nekoč brodarji gospodarili vodi, danes pa od tam vodi železna cesta proti severu in zahodu.
Litija. 18. junija 1918. Tu se je v tem prelomnem letu, ki se je zaključevala svetovna vojna vihra, le nekaj mesecev prej, kot je nastopila zmagovita Maistrova noč v mariborski kasarni, ko je Slovencem vrnil del njihove domovine, komajda osemnajstletni ženi rodil njen prvi sin, otrok, ki še ni zaznal, kakšno življenje so mu namenile rojenice.
Tam na tistem trgu, je sanjal, hrepenel in dozoreval dvajset let.
Bil je to čas po Picassojevi Guernici in smrti velikega pesnika Garcie M. Lorce ... Njegov lirizem, prepoln metafor, zreločutnen in otroško preprost ...
In v tem času, ko je človeški umm in duhovno obzorje iskalo svoje identitete, je ta Mož iz otroka odraščal v fanta in moža.
Mož, ki sta ga mati in oče krstila za Naceta-Ignacija in se je z njima selil iz stanovanja v stanovanje na litijskem trgu in kjer še danes stoji stavba, kjer sta kasneje domovala z materjo in bratom, po očetovi smrti, je pripovedoval o svoji mami kot o veličastni in pokončn ženi, ki ji življenje ni namenilo blagostanja.
Posebna ljubezen, ki je vela iz Moževih besed in zamaknjenim pogledom v preteklost, ji vserlej znova postavljal spomenik; bila je kot Cankarjeva ali Gorkijeva Mati, slovenska mati, zgaranih rok in obraza, a vendar nedoumljivo ljubeča in skrbna, prikrita radovednim, bogatim in sitim očem ...
Sivolasi Mož, kot da je še vedno povezan z njeno popkovino ... Z nemirnim duhom - pravzaprav se zdi, kot da je to edina žena v njegovem življenju, ki mu je ne samo podarila življenje, ga ljubila, hranila in vzgajala, ampak da mu je dala tudi tisto ljubezen, ki se je pravzaprav nikoli več v življenju ni tako globoko in za večno dotaknil ... Kot da je cigan, večno na poti, na cesti življenja, polni preizkušenj, preverjanj ... Izpostavljen, a trmasto vztrajen ...
Kot da bi Gregor Strniša s krikom samote zapel:
Širno sejmišče. S stojnicami, z zabavišči.
Visoki vrtiljaki dnevov in noči
se vrte tako tiho kot vetrni mlini.
Nobenega glasu ni slišati.
Plesalke, vrvohodci, burkeži so kot prividi tihi.
Z nemimi klici razkazuje morsko deklico temen mornar.
Edini zvok je ujet v okrogli, pisani kolibi,
kjer v somraku udarja na marimbo črn okostnjak.
Tu je bled deček s preveliko glavo.
Človek ga je s pletenicami zakril.
Brez šuma zasaja skoznje bodalo.
Pa ne priteče kri.
Nemiren deček se je s trškega življenja odločil, da stopi korak bliže železniškemu tiru, vstopi v vagon, ki ga bo popeljal najprej v šole, potem še dlje in dlje ...
Nace Simončič je v Ljubljani najprej obiskoval III. državno gimnazijo, nato realko, pa iz tega ni bilo nič ... Potem je bil pri gasilski godbi kapelnik ... In tako se je odločil, da se popelje do Vršca v šolo za godbenika ... Sprenljal ga je boben - Oj ta vojaški boben - da bi igral v vojaški muziki. Toda tako neizmerno oddaljen je bil ta novi dom ... Vrnil se je.
S srečno nesrečnim pobegom iz Vršca, z barko po Donavi, brez karte do Beograda, nato povratek v Litijo. Z vsemi dogodivpčinami, ki jih taka avantura prinaša. Iskanje in ulov tatu, ki mu je ukradel kovček, pa spanje na parniku, ki je padel med jajca branjevke, ki jih je vozila na trg ...
Slovenska literatura in kultura sta tačas doživljali morda enega svojih najlepših, ustvarjalnio bogatih obdobij ... Od fine de sieclovske naveze do marinizma, futurizma, dadaizma, ekspresionizma, simbolizma realzma; zatonu moderne so sledili kriki, ki so se zoperstavljali recesiji tridesetih let, kriki proti smrtnemu pohodu človeštva, kasneje je bila s sarterjevskim eksistencializmom eksistencializmom v literaturi vzpostavljena nova vrednota, in še kasneje, zadnjih trideset let stoletja in tisočletja nova moderna s takoimenovanim postmodernizmom, a za kulturo Evrope tedanje in sedanje Evrope še vedno kako pomembna kafkarjanska tesnoba v katasrofalnem sporu osamljenega človeka z brezdušno družbo in zweigovsko, ecovo ali jančarjansko iskanje izhoda, ko je zaradi duševne razrvanosti, z izgubo življenjske energije začutil ...
Grumova Goga z eksistencialno psihološkimi razčlenjevanji oseb, ki prebivajo v zaprtosti zidnih fizičnih in duševnih oblog, je bila pravzaprav tudi Nacetova Goga - Ljubljana.
Toda kdo bi se ukvarjal s takimi vprašanji, tam nekje v drugem središču življenja, ki ga je napolnjevalo otroško radoživo življenje in materina setev za preživetje.
In fant z bobnom, katerega udarec in mogočen zven je odzvanjal željo po igranju veličastne simfonične partiture, je ostajal ob bregovih Save ... Popotoval v sanjah in z gledališčem, sam in svojo družino.
Tako je ta Mož, Nace Simončič, pripovedoval o sebi in tako je bilo mogoče zapisano v njegovem srcu; ampak razdajanje ljudem, otrokom, gledališču, je bilo pravzaprav razdajanje njegove duhovnosti, vedenja o nečem, kar ni materialno, in je takorekoč presežena vrednota stvarnega sveta.
In ko je vstopil v novo tisočletje, ga je srečen dočakal, ker je še poslednjič zapel svojo pesem življenju, svetlonovemu življenju: petmesečnemu dečku Marku, ki mu je bil pradedek, vnukinjama Maji in Evi, hčeri Maruši in ženi Frančiški ...
Še to zgodbo radostnih življenjskih trenutkov je pripovedoval in potem je spal, spal dolgo, dolgo in se nič več prebudil ...
Danes, ko skušam ponovno poslušati to poslednjo Moževo pripoved, se mi zdi, kot da je bil večen volk samotar, potohodec, iskalec in sejavec topline, ki jo je tako bogato razdajal.
Kot da se je vedno znova podajal na donkihotovske poti. Ali z mlini na veter se proti smrti ni mogel boriti in zato popotuje dalje in izreka sodbo o igralcu, kot jo je nekoč Don Kihot:"... ne bi bilo namreč pametno, ko bi bil lišp in nakit igralcev na odru pristen; ponarejen mora biti in navidezen, zakaj takšna je tudi komedija sama, ki jo Sančo, imej rad, taka je moja volja, in naj ti bo pri srcu. Prav tako naj ti bo pri srcu tisti, ki jih igrajo, in tisti, ki jih pišejo; oboji so namreč posredniki, ki store državi veliko dobrega, zakaj nenehno postavljajo pred nas zrcalo, kjer se živo vidijo dejanja človeškega življenja. In nobene prispodobe ni, ki bi nam bolj živo predstavljala, kaj smo in kaj moramo biti, kot komedija in komedijanti ...
Ali ko se pride do konca, to je, kadar se utrne življenje, smrt vsem sleče oblačila, ki so se po njih razlikovali, in v grobu so vsi enaki ..."
Nema govorica je na spečem Nacetovem obrazu risala sliko za sliko, podobo za podobo ... Brez konca v neskončnost. Kot da bi vsa ta leta, nemir in umetniško iskanje vodila tega Moža po brezkončnih cestah mimo hribov in mest, iz kraja v kraj, iz celine na celino, brez oddiha, da bi našel svoj cilj in umiril svojo dušo.
Nace je v hosto, k partizanom odhajal kot mizarski pomočnik, vrnil pa se je kot igralec, pevec, dramatik, režiser in - lutkar ...