Kako odgovoriti, spoštovana Tamara[1], na vaše vprašanje, zakaj tako dolgo vztrajati v gledališkem svetu. O dramaturgiji?
Svet gledališča je vabljiv na prvi pogled. Toda ni vse tako svetlo, ko se soočaš z njim. Mnogi danes pozabljajo, da se je gledališče začenjalo že zdavnaj prej, preden smo začeli delovati v njem kot mezdni delavci in hkrati ustvarjalci.
Zato je treba gledališče poznati. Poznati njegovo vsebino, zgodovino, dušo in duha. Ljudi. V njem se nenehno učiš, raziskuješ, premlevaš, nikoli ne vežeš čevlja pred javnostjo, zatajiš, da si ranljiv, če ne, pozabi na to, da boš kdaj opravljal ta poklic. Nekaterim to ni treba, preprosto "pridejo s ceste" v gledališče, naturščiki, ne da bi kdajkoli resnično poznali »jetra« gledališča, njegovo dramaturgijo, ustroj in zahteve. Še najmanj pa dramaturško teoretična in praktična izhodišča za uprizoritev, repertoar. Se soočati z objektivno in subjektivno presojo. Nenehno odgovarjati navideznim vprašanjem, ki pa so esenca in eksistenca gledališkega delovanja.
Poklic (univ. dilp.) dramaturga ni zaščiten. Je omejen pri vpisu na študijski program, ob zaposlitvi v gledališču ali sodelovanju pri posamezni scenski /uprizoritveni umetnost. Tudi v alternativnem gledališkem delovanju.
Pa vendarle ima vsako obdobje svoje mlade intelektualne kroge, izobražence, ki se svobodno združujejo, postavljajo nova in nova, drugačna pravila igre, in rojevanje drugačne/nove gledališke predstave lahko pomeni tudi vstopanje v območje podob, znanosti, v novo sporočilnost ... Je to evolucija, morda tudi revolucija, če je še sploh mogoča? Bistvena je odprtost.
Ni naključje, da se je za vse gledališke poklice (režija, igra, dramaturgija …) treba izobraževati – teoretično in praktično. Zunanji pogled na gledališče je povsem drugačen. Zato lahko kritiki pišejo, kakor pač pišejo, z vedenjem ali brez njega, z videnjem ali slepoto, igrajo igre neigralci in opravljajo dramaturška ali režijska opravila »režiserji in dramaturgi po sili«. Sleherni gledališki poklic je hudo zaznamovan z več selekcijami: notranjo - gledališko selektivnostjo, selekcijo pri občinstvu, izvrženostjo pri posameznem gledališkem ustvarjalcu in pri kritiški javnosti.
Če sta Hamletov spev igralcu in mišnica namenjeni »njegovim«, potem sta namenjeni tudi vsem tistim, ki so v gledališču.
Pri dramaturgu v gledališču je skoraj tako: biti ali ne biti, kar zdaj in tu ni več vprašanje. Ne nič bivati, nič sanjati, ampak vendarle hoteti živeti. Živeti z zdajšnjim gledališčem, mnogoterimi spomini in sedanjostmi.
Z vsemi gledališkimi hamleti. Kot da jih poznamo dolgo, zelo dolgo. Res je, da izstopajo iz neke igre, toda ko so sami s seboj, so človek - spominjanje - zemeljskost - iluzija – stvarnost, svet in meta-svet.
Hamletovstvo ne pomeni biti le navzoče »nor« nad samo norostjo, ker to lahko pomeni potem tisto vzvišeno, transcendentno dejanje, ki ga je sposoben samo človek, ki v zavedno nezavednem svetu samega sebe izpoveduje nenavadnost jaz-situacije: v vednosti, ko sebe postavlja na vrh brez kraljevske dediščine. Njegov traktat je traktat o gledališču. Je ontološko spoznanje, da v območju obvladljivega obstaja še nekaj, kar obvladuje duha, a ne telesa. Obvladuje misel pred fizičnostjo in jo izreka v izročilo miselni kompoziciji igre. Fascinantni redosled hamletovskih dilem, ki se ne pojavljajo vzporadično z velikimi kreacijami norosti, so vendarle prepoznane v mejnih razsežnostih bivajočega - v svetu scenskih, glasbenih, filmskih, literarnih in drugih umetnostih. Izpovedljive, odigrane v podobah neskončnih prostranstev begajočega duha.
Dramaturškost na eni strani in gledališko uprizoritveno spogledovanje z etičnim, pa je vstop v estetiko, v gledališko poetiko – časovno razporejeno v stoletjih razvozlavanj humanističnih preobratov in mišljenj.
Včasih dekadentno, pa spet trancendentno, eksistencialno bivajoče - ter na koncu le še farsično ali dionizično obredje izganjanja.
Če kaj, potem je morda hamletov spev igralcu v gledališču tudi interval med našimi uspehi in neuspehi … To so dotiki, ki niso prepredeni z ofelijinimi smrtmi ali z lepimi vidami, so le dotiki misli ob njih: zatorej nadčasni, izven vseh normativov, ki jih postavljajo birokratje. Hkrati pa so odsev časov desetletij zazrtih v (ne)prihodnost. Danes smo razdruženi dediči preteklosti s strašljivimi predstavami o smrti. Tistimi s tragičnimi spoznanji in onimi, dramatičnimi, ki so vzpostavljeni le kot odnosi do nesmrtnosti – pravzaprav kot spoznanje in vera v hamletovski duh, vselej znova in znova, na drugačen način hote prikazan.
V petintridesetih gledaliških letih se me je z očmi in z mislijo dotaknilo mnogo hamletovskih pogledov, a z dotikom roke, objemom, pa morda le njegov duh.
Želja po miru, ko drugi slavijo, je znova želja samo po tem, kako »biti in ostati«. Včasih ne gre. Vsak zase nosi svoje odločitve, največkrat z molkom in delom. Zakaj bi pojasnjevali, komu na čast? S komerkoli v gledališču kdaj sodeluješ, ostaja nekakšna vez, tkivo, ustvarjalno prijateljstvo, ker se razkrivamo drug pred drugim, ker se učimo drug od drugega. Gledališke vaje so za vse iskanje in razgaljanje. Smo neprizanesljivi drug do drugega. Skupaj raziskujemo, razbiramo, ustvarjamo … Dobro in manj dobro. V gledališču je magičnost ... Iz njega izhajajo zelo intimne izkušnje, ki omogočajo osebne poglede nanj in območja individualne pripadnosti.
Je poklic dramaturga vabljiv? Dokler si študent, si v nekakšnem ovoju, varovan pred svetom, v katerega vstopiš potem, ko te nihče ne varuje več, pa si prepuščen na milost in nemilost. Ni se mogoče zanikati, a se tudi ni mogoče zavarovati. Varuje ga lahko vsak zase, s svojim delom, v gledališču ni dovoljeno sovražiti – vsaj dramaturgu ne. Vsak zase hrani drobne človeške skrivnosti – igralec vsak večer stoji pred občinstvom – edini, ki se neposredno postavi na rampo, dramaturg stoji za rampo pred vsemi: vodstvi gledališč, igralci, kritiki in občinstvom. Včasih je kot obsojenec pred sodnikom in poroto. Takrat se najbolj izkazuje, da je »angažiran«, čeprav ni storil ne prekrška in ne zločina.
Zakaj so v preteklosti najboljši dramaturgi izgorevali v svojem poklicu, če se niso pravočasno umaknili iz gledališča? Ali pa so jih pahnili v brezup? So to bili ljudje, ki so v svoji odrasli samoti v gledališču zavestno bili »navzgojeni« za nenehen dvom?
Toda, gospa Tamara, v gledališki sferi vztrajaš predvsem zaradi lepih trenutkov: ko se veseliš uspeha posamezne uprizoritve, nagrade, ki jih prejemajo igralci, režiserji, uprizoritve, priznanj, ko si na gostovanjih doma ali v tujini, veseliš se prijateljskih dotikov, novih znanstev, novih generacij, mladih ljudi, svežih zamisli. Veseliš se dobrih uprizoritev in gledaliških repertoatjev, festivalov ...
Gledališka dramaturgija je vendarle paradna disciplina – ko pretečeš pot od Maratonskega polja do ? – skušaš premagati nasprotnika – čas nevednosti.
Pred dnevi je gledališki kritik Vasja Predan na večeru v ljubljanski Drami, ki je bil posvečen dramaturgu Igorju Lampretu - Bicetu, izrekel pomembno misel ob spominjanju nanj: imamo mrtvi razred dramaturgov (Herbert Grün, Lojze Filipič, Marko Slodnjak in Bice), hommage našim prijateljem in morda opomin, ki metaforično zadene tudi žive.
Iz gledališča po sili razmer v gledališki muzej? Da, tudi to je del žive dramaturgije; je nostalgija po pretečenem, a hkrati še kako zahtevna vzpostavitev nove dramaturške razsežnosti.
Jan Kott v svojem gledališkem eseju o Hamletu in Orestu zapiše tudi: »Vse, kar se ima zgoditi, se mora zgoditi«.
[1] Tamara Matevc, soustvarjalka spletnega portala SiGledal; ustvarjalca še režiser Samo M. Strelec in Gregor Matevc.